Prva stran

Intervjuji

Pomagajmo

Slavni

Ikone

Kulinarika

Tehnopop

Vrt in rože

Zdravje

Rusija, Ukrajina, Gana, Turčija, Gvineja Bissau, Madagaskar, Makedonija in Španija so države, iz katerih prihaja 19 otrok, ki so bili v lanskem letu posvojeni v Slovenijo. Ker je otrok za posvojitev pri nas premalo, postopki pa večinoma predolgi, se tudi slovenski starši zadnja leta vse pogosteje odpravijo v tujino. Kljub temu, da je postopek posvojitve v tujini zaradi potovanj in prevodov veliko dražji.

Izkušnjo z mednarodno posvojitvijo imata tudi zakonca Helena Kodrič Mori in Smiljan Mori iz Maribora. Čeprav sta se o tej možnosti sprva pogovarjala "mimogrede", kot pravi Helena, sta nekaj let kasneje, ko sta bila pripravljena na družino, otrok pa nista mogla imeti, spet pomislila nanjo. "Najprej sva se zatekla po pomoč k medicini. Prvi, drugi, tretji ... sedmi IVF- (in vitro fertilization) postopek. Brez uspeha. Po sedmem postopku sva se prvič začela resno pogovarjati, da bi otroka posvojila. Končna odločitev je kar nekaj časa zorela. Ko sva se zedinila, sva tudi uradno preko Centra za socialno delo Maribor začela s postopkom posvojitve. Istočasno sva se odločila, da greva še v zadnji, osmi, IVFpostopek. Nikoli ne bom pozabila Smiljanove molitve dan pred transferjem. Takole je molil: "Bog, če naju imaš rad in če nama zaupaš, da bova dobra starša, nama daj otroka sedaj. To je najin zadnji IVFpostopek"," njuno zgodbo razlaga Helena. Po pripovedovanju drugih so si zgodbe parov, ki se odločijo za posvojitev, precej podobne.

Rojstvo in hkrati

posvojitev - obakrat

9 mesecev

Devet mesecev kasneje se je zakoncema Mori rodila Sima, hkrati sta uspešno zaključila slovenski postopek posvojitve. "Želela sva čim manj "popisan list" - torej čim mlajšega otroka. Po možnosti starega do 13 mesecev. Ker sva vedela, da bo v Sloveniji to zelo težko uresničljivo, sva se oba strinjala, da posvojiva otroka iz države, ki jo oba dobro poznava in v kateri je ogromno otrok, ki iščejo starše. Smiljan je leta 2003 začel s predavanji v Rusiji, kjer imajo sirotišnice - oziroma kot jih oni imenujejo - Domove otrok. Rusijo sva torej poznala. Sima je bila stara dobro leto in pol, ko sva nadaljevala še z ruskim delom posvojitve. Veliko administracije, celo preveč. A je to po drugi strani razumljivo - vendarle gre za otroka, ki ga posvojiš za vse življenje. Celoten postopek posvojitve je trajal približno devet mesecev - tri mesece slovenski del in potem šest mesecev še ruski del. Slovenski del je od naju zahteval veliko pogovorov s psihologom, socialno delavko in nekaj papirjev - od prošnje, do pravno-formalnih in finančnih razmer," pojasnjuje Helena Kodrič Mori.

Pogovori so bili precej stresni, saj so bila "vprašanja res vprašanja" in če ne bi bila trdno prepričana, da otroka posvojita, bi se najverjetneje že tukaj odločila in postopek prekinila, poudari sogovornica. "Tako zelo intenzivni so bili ti pogovori. Ruski del je od naju zahteval predvsem pisno dokumentacijo - od 8 specialističnih zdravstvenih pregledov, do socialno-finančnega statusa ter celega kupa dokumentov. Približno 4 rednike, polne dokumentov, sva poslala v Moskvo do najinega odvetnika, ki je stvari v najinem imenu urejal naprej. Največji izziv je še vedno, da ni nekega utečenega pravno-formalnega razmerja za posvojitve med tema državama. Resnično moraš vse delati in voditi sam. V veliko pomoč sta ti seveda tudi prevajalka in odvetnik, a vsebina listov se je včasih tako hitro spreminjala, da je bilo že prav smešno. In tudi precej stresno," pripoveduje.

Težko je oddati ali pripraviti papir, če sploh ne veš, katerega, ker se je prejšnji pač spremenil, razlaga. Tako se jima je zgodilo tudi s papirjem, kjer sta imela zbrane podpise vseh strokovnjakov z različnih področij medicine. V Rusiji so spremenili obrazec in tako je bilo potrebno še enkrat po vse podpise.

"Končni strošek -

27 tisoč evrov"

"To je zagotovo področje, ki ga bo potrebno urediti in ga tudi v Sloveniji voditi preko neke institucije. Tudi finančno gledano bo potrebno te stvari urediti, saj je za par posvojitev iz tujine zelo velik finančni zalogaj. Sama posvojitev ne stane, storitve - odvetniške, prevajanje, notar, overjanje, sodišče, hoteli, letalski prevoz - so dragi. Končnih stroškov še nimava, a računava, da se bodo ustavili na 27 tisoč evrih. To je res veliko denarja, res pa je tudi, da če si nekaj resnično želiš narediti, potem to narediš, ne glede na vse ovire. V tem času sva namreč spoznala in obiskala veliko parov, ki so tudi posvojili otroka in njihova finančna situacija niti najmanj ni rožnata," pove Morijeva. Dodaja, da so nekateri zaradi želje po otroku naredili vse - najeli kredite ali zastavili nepremičnine. "Premalo se zavedamo, kako velik problem je to in da se v Sloveniji z neplodnostjo srečuje vse več, preveč, parov. Največ parov se za posvojitev odloči prav iz tega razloga. In najverjetneje je za takim parom že cela vrsta postopkov izventelesne oploditve, ki so stresni - fizično in čustveno."

Helena Kodrič Mori se spomni, ko jo je enkrat neko deklo vprašalo, kakšna je razlika, če rodiš ali če posvojiš otroka. "Oooooo, zelo velika in tako zelo majhna. Ko posvojiš in prvič zagledaš svojega otroka, ni nobene fizične bolečine. V celoti si osredotočen na otroka in vse, kar v tistem trenutku doživljaš, je čudovito," je odgovorila. Sogovornica se spomni, kako srečna sta bila, ko sta prvič videla svojo hčerko: "Trenutkov, kot je rojstvo otroka, ne pozabiš nikoli. In zelo podobna čustva sva doživljala, ko sva prvič objemala najinega fantka. Tudi Simo sva približno 6 mesecev zelo intenzivno pripravljala na prihod Samuela. Prav tako sva jo vzela na njegov prvi obisk. Njena reakcija je bila zelo zrela. Kaj več si zares ne bi mogla želeti. Trenutno čakava na pravnomočnost odločbe in že urejava še zadnje potrebne dokumente. Dodatna letalska karta za pot nazaj pa že čaka tudi najinega Samuela."

Otroci iz Afrike

Režiserka Ivana Djilas in glasbenik Boštjan Gombač sta otroka posvojila iz Afrike, natančneje iz Gane. Njegove življenjske poti ne želita razkrivati medijem, z veseljem pa spregovorita o postopku posvojitve in ovirah, ki bi jih bilo mogoče odpraviti. Žal na referendumu ni bil sprejet družinski zakonik, ki bi urejal tudi to področje, najprej poudari Ivana Djilas. Agencije, ki bi staršem lahko olajšale postopek posvojitve, pri nas niso dovoljene, pripoveduje in dodaja, da postopek poteka preko centrov za socialno delo, kjer pa pomagajo pri posvojitvah v Sloveniji in v državah, s katerimi imajo podpisan sporazum, to je trenutno samo Makedonija, razlaga sogovornica.

Slovenska zakonodaja te primora, da greš v svet in iščeš kontakte. Naša zakonodaja ti namreč potrdi pravice, pridobljene v drugih državah. Če otroka posvojiš v tujini, ti to pravico pri nas priznajo, v primeru, da je posvojitev dokončna, pove Djilasova. "Kar je sicer absurdno, ker v Sloveniji takojšnjih dokončnih posvojitev ni, zakonodaja je precej zaščitniška do bioloških staršev, ki lahko še eno leto po posvojitvi otroka zahtevajo nazaj."

Tudi Djilasova poudari, da je postopek posvojitve čustveno zelo zahteven. Za začetek je težko že dobiti informacije, kako posvojiti iz posamezne države. "Izvedela sva za par iz Celja, ki je po dveh letih iskanja kontaktne osebe uspešno posvojil otroka iz Gane. Revnejše države, žal, imajo več otrok, za katere ne morejo skrbeti, in hitreje dajo v posvojitev mlajše otroke. Pomagala nam je Slovenka, ki živi v Gani, in ima po naključju prijateljico, ki je s pomočjo odvetnika posvojila otroka. Od tu smo potem dobili informacije. Vedela sva da v Sloveniji otroka najverjetneje ne bova dobila. Statistika pravi, da je od več kot 400 vloženih vlogah za posvojitev, realiziranih samo 10 odstotkov. Med temi so tudi posvojitve s strani novega partnerja in podobne. Zapuščeni otroci pri nas pa imajo pogosto žal resne zdravstvene težave, denimo alkoholni sindrom ali podobno."

V Afriki koncepta posvojitve ne razumejo najbolje, saj imajo velike družine, pojasnjuje sogovornica. "Povedati jim moraš, da ne moreš imeti svojih otrok. To jim je razumljivo. Da ubogi beli ljudje sicer imajo veliko denarja, ne morejo pa imeti otrok. V tem primeru razumejo, sicer pa mislijo, da gre za zlorabo oziroma, da boš otroka vzel za delo."

Najbolj enostavno je, če posvajaš otroka, ki nima nikogar in je sirota, za katero skrbi država, še izpostavi. "Odpraviš se v tujino, najameš njihovega odvetnika, mu predaš mnenje slovenskega centra za socialno delo, ki vsebuje vse, od različnih mnenj, psihološkega in zdravstvenega stanja, izpisov o nekaznovanosti, izpiske računov, izpiske iz zemljiške knjige, in celo priporočila. Skupaj okoli 40 strani dokumentov.Vse to pregleda center za socialno delo v Gani. Ko pa enkrat najdeš otroka, o posvojitvi odloča sodišče. Ponekod te lahko zastopa odvetnik ali posrednik, ponekod moraš biti sam," posvojitev iz Gane ne zveni bistveno drugače kot tista iz Rusije. "Nihče te ne ščiti, izmišljujejo si stroške, ne poznaš pravil igre. Kar bi agencija, ki bi te zaščitila, spremenila."

Doktoriraš

iz pravnih zadev

Ko pridobiš dokumente, odločbo sodišča in rojstni list, jih moraš, če država ni podpisnica Haaškega sporazuma, tripartitno overiti. To pomeni pot do najbližje ambasade, za Gano je ta v Rimu, potrditev zunanjega ministrstva in nato overitev slovenskega sodišča, o zapletenih postopkih razlaga Djilasova. "V tem času skorajda doktoriraš iz pravnih zadev," pravi in dodaja, da slovenska zakonodaja med drugim ne ureja, kako otroka pripeljati v državo, pri čemer ima vsaka država iz katere posvajaš otroka, še svoja "pravila igre". "Moj odvetnik je dejal, da imamo v Sloveniji zakon o tem, do kdaj lahko kupiš pivo, nimaš pa zakona, kako lahko pripelješ posvojenega otroka in ga zdravstveno zavaruješ."

Otroka lahko pripelješ v Slovenijo s slovenskim potnim listom, ko urediš vse papirje tudi pri nas. "V praksi to pomeni, da moraš otroka več mesecev pustiti v nemogočih razmerah, dokler ni vse urejeno. V našem primeru v Gani niso imeli več nobenih obveznosti do otroka, ko je ta po posvojitvi na njihovem sodišču postal Slovenec. Za ta čas smo morali plačati dodatne ljudi, da so skrbeli za njega. Bil pa je že močno shiran. Če otrok dobi začasni potni list, ga lahko pripelješ v državo in urejaš legalizacijo posvojitve, ko je že v Sloveniji. Ta čas pa otrok nima nobenih pravic, ne more kandidirati za vrtec, ne moreš ga zavarovati, mama pa ne more zaprositi za porodniški dopust," razlaga Djilasova. "Razumem, da mora zakonodaja ščititi otroke in preprečiti, da ne bi prihajalo do zlorab sistema. A ne do te mere, da vse prepoveš. To bi bilo podobno, kot če bi ukinili banke, ker jih vsake toliko nekdo oropa. Poleg tega pa sodišča in centri za socialno delo pri nas različno tolmačijo zakone, nekje so nam rekli, da so v Ljubljani veliko bolj strogi kot v Celju. Ali ne živimo v isti državi?"

Po drugi strani pa po posvojitvi centri za socialno delo nimajo nobene obveze, da bi pogledali, kako posvojen otrok živi, prav tako ne zahtevajo nobenega poročila, razlaga sogovornica. "Sami smo plačali zdravstvene preglede in iskali razvojnega psihologa, ki bi se ukvarjal s posvojitvami, ne samo teoretično, ampak da bi imel izkušnje s travmatiziranimi otroci, pa jih ni veliko," opaža še eno pomanjkljivost Djilasova, ki posebej izpostavi, da bi se država morala bolj posvetiti vedno večjemu številu parov, ki bi želeli posvojiti otroka.

Ne gre za

kupovanje otrok

Katarina Tomšič je bila pri starosti enajstih mesecev posvojena v Slovenijo iz Črne Gore. "Do sedmega leta sem živela zelo lepo, potem se je začelo med mano in posvojitelji precej krhati. Od njih sem odšla, ko sem bila stara 13 let in sem si poiskala rejniško družino, v kateri živim od tedaj. S posvojitelji imam stike, do nesoglasij z njimi pa je v preteklosti najbrž prišlo zaradi njihovega strahu, da bom ista kot moja biološka mama oziroma strahu, kakšni so sploh moji geni," svojo življenjsko zgodbo strne Tomšičeva. Ko je iskala in našla svoje biološke starše, je zapolnila mozaik, našla manjkajoči del, pravi. Leta 2009 je zato, da bi združila osebe s podobnimi izkušnjami, ustanovila društvo Humanitarni klub posvojencev AS, potem ko je še nekomu pomagala najti biološko mamo in obratno, ljudem iz tujine je pomagala najti posvojenca v Sloveniji.

Vse več je spoznavala tudi parov, ki so posvojili ali ravno posvajali otroka iz tujine in so imeli težave pri mednarodnih posvojitvah. Zato je aprila letos odprla še Svetovalnico za urejanje dokumentacije pri mednarodnih posvojitvah. "Želela bi, da bi starši lahko na enem mestu dobili notarske overitve in prevode. V prihodnje pa bi želela vzpostaviti tudi kak kontakt z letalsko družbo, ki bi staršem omogočala cenejša potovanja v države, od koder posvajajo otroka, isto pa tudi za namestitve," pripoveduje Tomšičeva. "Rada bi opozorila, da veliko ljudi zmotno misli, da posvojitev stane denimo 30 tisoč evrov. V resnici gre za stroške, ki so povezani z njo. Že polet v Moskvo je drag, tja morata iti oba starša, morata se nastaniti, se tudi še enkrat vrniti. Ne gre za kupovanje otrok, ampak za stroške, ki jih imajo starši pri mednarodnih posvojitvah." Dragi so prevodi dokumentov, ena stran stane 80 evrov, strani, ki jih je treba prevesti pa je vsaj 25, dragi so tudi odvetniki.

Sogovornica opaža, da je zanimanje za posvojitve iz tujine vse večje. Največ ga je za Rusijo, ki je birokratsko zahtevna, a je postopek posvojitve že dobro utečen, prav tako pari, ki že imajo izkušnjo od tam, radi priskočijo na pomoč. Zanimiva je tudi Ukrajina, zadnje leto ali dve pa narašča zanimanje za Indijo, Afriko in južnoameriške države. "Prav zaradi vse večjega interesa sem se odločila izdati spominski album za posvojene otroke, s katerim je mogoče spremljati otroka in celoten proces posvojitve," še pove sogovornica.

Šest do sedem mesecev traja postopek posvojitve iz Rusije, ponekod pa eno leto. Največja težava, ki jo vidi, je, da so pri nas otroci nastanjeni v rejniških družinah, kjer običajno odrastejo in so s tem prikrajšani, da bi jih kdo lahko posvojil. Otrok za posvojitev je pri nas namreč premalo. "Sicer pa vedno poudarjam, da bi starši vedno morali posvajati v tisti državi, ki je tudi njim blizu. Otrok se bo identificiral s Slovenijo, bo pa čutil, če starši ne sprejmejo kulture, iz katere izhaja," opozori Tomšičeva in dodaja, da so "novodobni posvojitelji" zelo odprti in jim ni težko govoriti o svoji izkušnji, zelo pogosto pa z otroki hodijo na počitnice v državo, iz katere otroci izhajajo.

467 vlog, 54 posvojitev

Lani je bilo posvojenih 54 otrok, od tega 19 iz tujine. Da je v Sloveniji precej več kandidatov za posvojitev kot otrok, ki se jih lahko posvoji, se zavedajo tudi na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. "Po podatkih informacijskega sistema Centrov za socialno delo imamo 467 vlog za posvojitev, od tega je bilo 329 prosilcev ocenjenih kot možnih oziroma primernih posvojiteljev, za ostalih 138 pa končno mnenje še ni bilo podano. Zanimanje za posvojitev otrok iz tujine narašča. Za odločanje o posvojitvah so pristojni centri za socialno delo, ki so nosilci javnih pooblastil, kar pomeni, da v imenu države izvršujejo nekatere državne naloge. Sprememb na tem področju ne načrtujemo," sporočajo z ministrstva.

Postopek posvojitve je pri slovenskih organih enak ne glede na to, ali želijo pari posvojiti otroka iz Slovenije ali iz tujine, pravijo na ministrstvu. "Pari ali posamezniki se prijavijo na krajevno pristojnem centru za socialno delo, da želijo posvojiti otroka. Center za socialno delo v nadaljevanju oceni možnosti in primernosti za posvojitev ter na podlagi teh ugotovitev izdela mnenje o primernosti posameznika/para za posvojitev, ki je ključno v postopku posvojitve, tudi če gre za posvojitev otroka iz tujine. V kolikor je posvojitev otroka v tuji državi legitimna, v Sloveniji ni pričakovati posebnih težav in zapletov."

Stalna povezava do članka:

Komentarji obiskovalcev:

Komentator: jzhnMlIpbersMlacYil (14.9.2012 18:07:28) IP: 178.215.170.14 Hahaha. Pa ja, sej tole s prikolico gnoja je kr kul ja. Ena prioklica stane tam po 20.000 sit. Če ponudi 100k za fotič in še zraven gnoj, takoj dam. :DD70 mi je zakon za IR fotke. Če nebom prodal po zastavljeni ceni pa bom pač obdržal kot dtugi body in body za IR fotke. Denar D70-tke pa dobim v mesecu nazaj, če je dober mesec. :D

Vaš komentar:
Vabimo vas, da napišete svoje mnenje, komentar ali pripombo k članku.

Komentarji, ki vsebujejo HTTP povezave do drugih spletnih strani, ne bodo prikazani. Če želite v komentarju objaviti povezavo, jo napišite brez HTTP na začetku.

(ime)

V skladu z zakonom ZVOP-1 bo podjetje Večer vpisane podatke uporabilo zgolj za interno komunikacijo s pisci komentarjev in jih ne bo posredovalo tretjim osebam. Zaradi varnosti se bo ob komentarju izpisal IP naslov računalnika.

Posnetek prireditve Zdenko Domančiċ v Mariboru
(predavatelj govori v hrvaškem jeziku brez prevoda)

Dogodki: predavanja in predavatelji, ki vam lahko spremenijo življenje

Bi tudi vi Hildo izpustili?

Iskanje:

7DNI (5. DECEMBER 2012): Preverite preden pojeste Najpopolnejši seznam aditivov (prehranskih dodatkov) s polnimi imeni

• Najbolj brani članki v zadnjih 365 dneh

Tednik 7dni na kanalu RSS:
www.7dni.com/rss