Prva stran

Intervjuji

Pomagajmo

Slavni

Ikone

Kulinarika

Tehnopop

Vrt in rože

Zdravje

"Trenutno se komajda prebijam iz meseca v mesec, saj moji mesečni dohodki znašajo komajda 300 evrov. To pomeni, da si ne morem privoščiti najemniškega stanovanja in sem prisiljen živeti doma, pri starših," razlaga 27-letni Matej, po izobrazbi sociolog. In nadaljuje: "V teh kriznih časih si lahko vesel, da te sploh kje želijo imeti na plačilni listi in da te redno plačujejo. Tudi več mojih kolegov dela pod podobnimi pogoji. To je pač usoda naše generacije. Resda so honorarji zelo nizki, ampak opravljam vsaj intelektualno delo. Verjetno bi kot "navaden delavec" zaslužil več, a je zavoljo izkušenj pač treba potrpeti. Navkljub vsemu ostajam optimističen in čakam na boljše čase."

Matejeva zgodba bržkone ni osamljen primer, to potrjujejo tudi statistične analize. Mladi, ki v Sloveniji predstavljajo nekaj več kot 18 odstotkov celotne populacije, vedno dlje živijo v starševskem gnezdu in vse kasneje vstopajo v samostojno življenje, ugotavljajo pri Statističnem uradu Republike Slovenije (SURS). Vse bolj pereč problem predstavljata tudi brezposelnost mladih in negotovost, ki jo prinaša sam trg delovne sile. Ta namreč zahteva novo, zelo specializirano, fleksibilno in obenem izobraženo delovno silo. V teh okoliščinah se nekateri mladi znajdejo tako, da opravljajo delo, ki je daleč pod ravnijo njihove formalne izobrazbe ali delajo za minimalne honorarje. In ko mladi zaključijo študij in ne dobijo priložnosti za delo, se pogosto raje odločijo za nadaljevanje izobraževanja, problem njihovega prehoda na trg delovne sile pa se s tem odloži še za nekaj let. S tem mnogi pridobijo višjo stopnjo formalne izobrazbe, pri čemer pa jim manjka delovnih izkušenj, zato so lahko še težje zaposljivi, saj so glede na doseženo izobrazbo predragi. Ob tem ne preseneča dejstvo, da se zvišuje povprečna starost mater ob rojstvu prvega otroka, enako tudi povprečna starost nevest in ženinov ob poroki. Ob prvi sklenitvi zakonske zveze je bila leta 2010 nevesta v povprečju stara 28,6 leta, ženin pa je bil za več kot tri leta starejši od nje.

Kdo je sploh mlad?

Med mlade - tako je določeno na predlog Združenih narodov -, štejemo posameznike, stare med 15 in 24 let, izkušnje na slovenskem trgu dela pa kažejo, da velja omenjeno starostno skupino razširiti vse tja do 29. leta starosti. Po podatkih SURS je v proces izobraževanja vključenih 95 odstotkov mladih, starih med 15 in 19 let. Med mladimi, ki spadajo v starostno skupino od 20 do 24 let, jih je 46 odstotkov delovno aktivnih, z vsaj enim staršem pa jih živi približno 75 odstotkov. Največ delovno aktivnih, kar tri četrtine, je pričakovano tistih, starih od 25 do 29 let. Od tega je večina redno zaposlenih (70 odstotkov jih ima pogodbo za nedoločen čas), doma, pri starših, pa jih še vedno živi več kot polovica. Pri tej starosti živi doma več mladih fantov kot deklet (60 odstotkov moških, 45 odstotkov žensk). "Večina mladih živi s starši do 30. leta starosti najverjetneje zaradi spleta stanovanjske, zaposlitvene in pokojninske politike. Mladi si predraga stanovanja le težko privoščijo, še posebno, če so brez zaposlitve ali imajo neustrezno zaposlitev," ocenjujejo pri SURSu. Prav nič spodbudne pa niso tudi številke o brezposelnosti mladih. V primerjavi z drugimi članicami EU je brezposelnost mladih v Sloveniji pod povprečjem. Znotraj območja držav EU je brezposelnih mladih največ v Španiji in Grčiji, trg delovne sile pa je mladim najbolj prijazen na Nizozemskem, v Avstriji in Nemčiji. Sezonsko prilagojena stopnja brezposelnosti mladih (do 25 let) je bila marca znotraj EU 22,6-odstotna, v Sloveniji pa 16,5-odstotna. "Navkljub dejstvu, da je stopnja brezposelnosti v Sloveniji nižja od evropskega povprečja, pa ta v EU in tudi v Sloveniji narašča. V Sloveniji velik problem predstavlja strukturna brezposelnost, saj mnogo mladih kljub doseženi formalni izobrazbi ne more najti ustrezne zaposlitve. Iskanje zaposlitve je še posebno težavno za mlade diplomante, saj ti čakajo na prvo zaposlitev v povprečju skoraj leto dni," pravijo na Zavodu za zaposlovanje RS. "Omogočanje mladim, da si pridobijo prave spretnosti in kvalifikacije, bo Evropi pomagalo v boju proti brezposelnosti mladih, pri premagovanju krize in izkoriščanju priložnosti, ki jih ponuja na znanju temelječe gospodarstvo. Resno vlaganje v izobraževanje in usposabljanje je pogoj za dolgoročno uspešnost, brez ustreznega financiranja pa Evropa ne bo mogla zmagati v bitki za rast, delovna mesta in konkurenčnost," je nedavno poudarila evropska komisarka za izobraževanje, kulturo, večjezičnost in mlade Andrula Vasiliu.

Mladi niso prioriteta današnje politike

"Mladina se kot kategorija pojavi v zahodnem svetu oziroma v Evropi pozno. To je obdobje življenja v nekem trenutku, ko ti je omogočeno imeti obdobje svobode, medtem ko zapustiš družino in se vključiš v produkcijski proces. V srednjem veku to še ni bilo ločeno, družinsko življenje je bilo že od najzgodnejšega otroštva vključeno v to, da so se mladi učili delati na polju, pomagati pri domačih opravilih. Tudi zgodnji kapitalizem je bil takšen: z otroškim delom, pri katerem so otroke najemali zato, da so izpad staršev, ki so delali v tovarni, nadomeščali doma, ali pa so jih najeli za enostavnejša opravila v tovarni, rudnikih, kjer se večji rudarji niso mogli splaziti v manjše prostore in so za to izkoriščali manjše, torej tudi otroke. O mladini v nekem modernejšem pomenu lahko govorimo po drugi svetovni vojni, z razvojem tega, kar se imenuje država blaginje, s splošnim materialnim napredkom, kjer predstavljajo življenje oblike umetniškega eksperimentiranja bolj svobodnih življenjskih slogov, kasneje drog, popularne glasbe in podobnih stvari," o pojmovanju mladine danes govori mladi sociolog dr. Primož Krašovec. Zdi se mu, da se omenjeni moderni pogled na mladino v zadnjih dvajsetih letih ponovno umika. "V situaciji krčenja trga delovne sile, ki te noče ali pa te ni sposoben absorbirati, ne gre več za to, da bi mladost pomenila nek upor proti življenju, ampak predstavlja prisilno odvečnost. Ker te tovarna ali pisarna niti noče, si v neki praznini, pri čemer v bistvu niti ne gre za to, da bi se upiral kapitalizmu, ampak moraš prositi za to, da bi te kapitalizem sploh vzel."

Vprašanje je, ali v tej situaciji mladi sploh lahko pričakujemo pomoč države. Smo res tako nezanimivo in nepomembno volilno telo? "Mogoče, ampak mislim, da gre za spremembo namembnosti države kot institucije. Danes nacionalna država obstaja zgolj za to, da upravlja s svojim dolgom. In prebivalstvo določenega teritorija, s katerim upravlja, predstavlja samo vire, kot radi rečejo politiki, dodane vrednosti, konkurenčnosti in davčnih dohodkov, s katerimi je omenjeni dolg mogoče servisirati. Levo in desno usmerjene stranke se razlikujejo le v tem, katere tehnične ukrepe so sposobne predlagati, da državi ne bi padla bonitetne ocena in da upravljanje z državnim dolgom ne bo postalo dražje." Nagovarjanje države v imenu določene socialne plasti ali skupine je dokaj naivno, ker država ni več odgovorna svojim prebivalcem, ampak je odgovorna bonitetnim agencijam, poudarja Krašovec. "V tem smislu državi ne gre za to, da bi izboljšala položaj mladih ali apelirala na njih, za nagovarjanje različnih skupin volilnega telesa so zdaj zadolžene službe za odnose z javnostmi posameznih strank, ne pa politika ali država kot taka. Če se poskuša Pahor predstaviti kot mladosten in moderen ter se ukvarja s športi, ki so blizu mladim, to počne samo zato, da se izmed vseh konkurenčnih strank za upravljanje z javnim dolgom izbere prav tak način, v tem so priložnosti za velike privatne zaslužke za tiste, ki to upravljanje izvajajo. V tem smislu je situacija še veliko slabša. Mislim, da država strukturno ni več v poziciji, da bi lahko pomagala. Včasih to sicer še počne, ampak bolj kot nek refleks, ni pa to prioriteta današnje politike."

Ko začasno delo

postane prisilno stanje

Velikokrat poslušamo, da so mladi gonilna sila razvoja države, revolucionarji, ki bodo spremenili svet, kar je do določene mere izkrivljena predstava o mladih. V teh časih bi bilo nekako mogoče pričakovati, da bodo mladi izkoristili svojo priložnost in šli na ulice. Nekaj protestniškega organiziranja je v zadnjem letu sicer bilo. Pri tem je zanimivo to, da se je protesta proti Acti udeležilo več mladih kot shodov in akcij gibanja 15o. "Mogoče zato, ker je ena od groženj, vsebovana v njej, zelo neposredno zadevala vse ljudi, ki so navajeni na sodobno kulturno recepcijo in potrošnjo oziroma na to, da so filmi in glasba prosto dostopni na internetu. To bi pomenilo kar velik izpad v kvaliteti življenja, mogoče je bilo to dojeto kot neposreden napad na neko kvaliteto življenja oziroma na kulturni standard. A to ni dokončen odgovor. Po drugi strani so honorarni načini dela bolj posredni: ni nujno, da v svoji glavi takoj vzpostaviš stik med tem, da te zaposlijo za majhne honorarje, in tem, da boš, ko boš šel v trgovino, zaradi tega tudi manj kupil. Preveč je teh posredovanj, ki jih je treba politično artikulirati ob tem, da so tudi te stvari, kot sta materialni standard in sam način dela ter zaposlitve, neposredno povezane. Veliko ljudi po mojem občutku še vedno goji iluzijo, da takšno življenje nudi večjo svobodo in neodvisnost, kar je seveda neumnost. Ko to postane prisilno stanje in ko je to svobodna izbira, to pomeni večjo bedo, kot jo pisarniško suženjstvo ali odtujenost kadarkoli. To je še eno od bistvenih vprašanj, ki ta hip nimajo jasnega odgovora," je prepričan Krašovec.

Kje so mladi najbolj

protestniško

razpoloženi?

Negotove razmere, s katerimi se spopadajo mladi, presegajo tudi nacionalne okvire. V zadnjem obdobju je zavrelo v mediteranskih državah Evrope. "Slovenija je tukaj bližje anglosaškim deželam: tako, kot je v Sloveniji popularno prostovoljstvo, je v Angliji neplačano pripravništvo, torej to, da vsaj nekaj delaš, tudi če nisi plačan, samo da nisi doma. To je grozno cinična logika, ampak nekako deluje, ogromno mladih živi na kredit ali na račun staršev, trpijo vsa ponižanja, ki se vlečejo tudi v njihova pozna 20. leta. Ker nimajo druge možnosti, opravljajo tudi neplačano pripravništvo." Za razliko od Slovenije pa imajo v mediteranskih državah zelo organiziran upor, pravi Krašovec. "Če pogledamo zgodovino teh držav, imajo te zelo močno levičarsko tradicijo ali kulturo protesta, še posebno Španija zaradi močne anarhistične tradicije, pa tudi Grčija. Slovenija tega nima, opozicijska kultura v socializmu je bila nesveta zveza med skrajnimi konservativci in nacionalisti, kakršni so bili posamezniki, denimo Ivan Oman, in malomeščanski intelektualci (večinoma liberalci), za kar bi težko rekli, da je to neka eksplozivna mešanica, ki lahko proizvede trajno protestniško gibanje. 80. leta so bila, kakršna so bila. Čeprav se to obdobje zdaj glorificira, je takrat bilo precej bedno politično gibanje, tako vsebinsko kot organizacijsko. Šele v poznih 90. letih se je zgodil poskus organiziranja antiglobalističnega gibanja, ki je bilo presenetljivo močno prisotno, trajalo pa je le nekaj let in se je kmalu izčrpalo." Tudi aktualni poskusi (denimo gibanje 15o) se zdijo le poskus nekega mehanskega prenašanja že uveljavljenih metod in modelov v okolje, ki nima protestniške tradicije. "Pogovarjal sem se s kolegom iz Venezuele, ki je rekel, da je tam zasedba fakultete čista rutina. Otroci se poleg odnašanja smeti in pomivanja posode naučijo tudi zasedati ustanove in štrajkati, naučijo se osnovne taktike, kako bežati pred policijo, saj ima Južna Amerika zelo močno protestniško levičarsko kulturo. To je za njih rutina - starejši bratje ali sestre učijo otroke o tem že od malega." Njegova diagnoza za Slovenijo pa je takšna: Zdi se mu, da je nezadovoljstvo že na pravi ravni, ampak potem v Sloveniji postanemo kar nekako tihi, pridni, vljudni, ko pridemo v množici na ulico - manjka nam torej afektivni preskok.


Do kdaj se počutimo kot mladi?

Na začetku tega leta je bila opravljena raziskava, v kateri so anketirance v državah EU spraševali, pri katerih letih oseba preneha biti mlada. V EU mladost v povprečju traja vse tja do 42. leta, v Sloveniji pa celo do 46,6 leta. Najdlje se ljudje počutijo mladi na Cipru, kjer se mladost konča pri nekaj manj kot 51-ih letih, najhitreje pa občutek mladosti izgubijo Maltežani. malo po svojem 36. letu.

Največ mladih na Poljskem

V EU živi nekaj več kot pol milijarde ljudi, med njimi je mladih približno 19 odstotkov prebivalcev (starih od 15 do 29 let). Največ mladih živi na Poljskem (22,4 odstotka), najmanj pa v Italiji (15,7 odstotka). V Sloveniji mladi (od 15 do 29 let) predstavljajo nekaj več kot 18 odstotkov celotne populacije, slovenski mladostniki pa v evropskem merilu predstavljajo 0,4 odstotka vseh mladih v EU. Leta 2011 so bile razmere na trgu dela za mlade najbolj prijazne na Nizozemskem, kjer je bilo delovno aktivnih 70 odstotkov mladih. Najmanj delovno aktivni pa so mladi v Bolgariji, Grčiji, Italiji in na Madžarskem, delovno aktivnih je v omenjenih državah le približno 35 odstotkov mladih.

Stalna povezava do članka:

Komentarji obiskovalcev:

(brez komentarjev)

Vaš komentar:
Vabimo vas, da napišete svoje mnenje, komentar ali pripombo k članku.

Komentarji, ki vsebujejo HTTP povezave do drugih spletnih strani, ne bodo prikazani. Če želite v komentarju objaviti povezavo, jo napišite brez HTTP na začetku.

(ime)

V skladu z zakonom ZVOP-1 bo podjetje Večer vpisane podatke uporabilo zgolj za interno komunikacijo s pisci komentarjev in jih ne bo posredovalo tretjim osebam. Zaradi varnosti se bo ob komentarju izpisal IP naslov računalnika.

Posnetek prireditve Zdenko Domančiċ v Mariboru
(predavatelj govori v hrvaškem jeziku brez prevoda)

Dogodki: predavanja in predavatelji, ki vam lahko spremenijo življenje

Bi tudi vi Hildo izpustili?

Iskanje:

7DNI (5. DECEMBER 2012): Preverite preden pojeste Najpopolnejši seznam aditivov (prehranskih dodatkov) s polnimi imeni

• Najbolj brani članki v zadnjih 365 dneh

Tednik 7dni na kanalu RSS:
www.7dni.com/rss