7DNI - torek, 14. avgust 2012
pod lupo
Dolga kolona
Dolga, dolga kolona. Vsa vas je tukaj, zašepeta nekdo. Počasi stopamo. Zatopljen vsak v svoje misli o minljivosti. Razmišljamo tudi ali bi bil lahko kaj storili, kako ukrepali, da se njena pot ne bi končala tako hitro. Ali bi ji dalo moči, da bi se uprla drsenju nizdol, če bi vedela, koliko ljudi se bo prišlo poslovit? Kolikim je nekaj pomenila, da čutijo bolečino, praznino? So bolezni in bolezni. Skoraj lažje je uravnavati tiste, kjer nekaj izrežejo ali predpišejo kuro. Težko se je spoprijemati s temi, ki napadejo telo, duševnost in dušo. Bolezni, ki dobivajo značaj epidemije, ker postaja vsakdan za človeka, kljub ponujenemu obilju in udobju vse manj razumljiv in obvladljiv. V tujini, pravi Miha Kramli, vodja novogoriške ambulante za zdravljenje odvisnosti v Večeru, se s problemi spopadajo z dobro zastavljenimi preventivnimi programi, v centrih pa poleg medicincev delujejo še socialni delavci, psihologi in pedagogi. Torej družboslovci, ki jih naša vlada zmerja z odvečnimi zabušanti.
Pogrebne slovesnosti so danes dobro utečen posel. Tudi donosen, lahko slutimo po dejstvu, da je med mariborskimi javnimi podjetji lani na primer le pogrebno poslovalo pozitivno. Delo je zagotovljeno. Vse lahko urediš na enem mestu. Ponudba je raznovrstna, za različno globoke žepe in za razne okuse. Nekaterim svojcem je ljubše, da pokojnemu sami izreče nekaj besed v slovo, drugi se odloči samo za pesem, tretjemu spregovorijo sodelavci, prijatelji, sosedje, sotovariši v društvih in organizacijah. So družine, ki se v žalosti zaprejo in ne želijo velikih obredov. Spet drugim je lažje, če težave podelijo. Nekateri pogrebi so dolgi, drugi se hitro končajo. Duhovnik že po tradiciji nemalokrat zaprosi za prijazen sprejem tam zgoraj tudi za tiste, ki niso bili prav globoko verni. Veljalo naj bi, da je pogreb po volji tistega, ki je umrl. A kar dostikrat svojci naaredijo po svoje.
Pokopališče na Dobravi je bilo zasnovano tako, da bi se znanci, sodelavci in širši krog prijateljev poslovili v zato namenjeni dvorani, po dolgi (včasih se mi zdi, da kar predolgi) poti pa naj bi do groba krsto oziroma danes pretežno žaro pospremilo le ožje sorodstvo. To je bilo v nasprotju z utečenim načinom slovesa v teh krajih in se ni prijelo. Danes gredo h grobu vsi. Namesto lopatke, s katero bi obredno vrgel nekaj zemlje v jamo in je zvok, ko je prst zadela ob les, zabolel, čaka cvetje.
Ritual slovesa se je sicer močno spremenil in se prilagodil sodobnemu okusu in potrebam, a je kot ena nam vrojenih zapovedi. Začutimo, da se moramo posloviti. Tudi če ne gremo za sprevodom, si mogoče doma prižgemo svečko in se posvetimo mislim na umrlega. Kdaj smo ga zadnjič videli? Kaj smo se pogovarjali? Pa zakaj za vraga ga nismo poklicali? Ga obiskali? Tako hitro postane prepozno. Nek obred poslovitve je nekako nujen. Zdaj vem, da je bilo narobe, ker sem - od tega že dolgo - hotela otrokoma prihraniti bolečino in grozo in ju nisem peljala na pogreb njune babice, moje mame. Tako sem ju oropala priložnosti, da bi se poslovila. Kot da nekaj manjka. Kot da nista mogla izraziti svojih čustev. Lažje greš naprej, če se posloviš tudi konkretno in ne samo abstraktno.
Nihče ne čaka ob ograji.
Tanja Kremžar