Prva stran

Intervjuji

Pomagajmo

Slavni

Ikone

Kulinarika

Tehnopop

Vrt in rože

Zdravje

Dvig cen hrane je (ponovno) mogoče čutiti po svetu. V Indoneziji industrija proizvodnje tofuja grozi s stavko zaradi naraščajočih cen soje, v Mehiki se znatno dražijo koruzne tortilje, v Iranu pa so pred slabima dvema tednoma protestirali proti dvigu cen piščančjega mesa. Ampak, ekonomski vpliv na drastični dvig cen, kakršnemu smo bili priča v letih 2007 in 2008, ko so se predvsem v revnih državah, kjer ljudje dajo največji del premoženja za hrano, začeli upori, se je šele dobro začel. Spet upravičeno najbolj trepetajo največji uvozniki hrane od Egipta do Maroka in od Južne Koreje do Tajvana. Kako reagirati na dvig cen, bo ključnega pomena, svarijo analitiki cen hrane - ali bodo zagnali paniko in začeli kupovati zaloge, kar bi spet povzročilo dvig cen, ali pa bodo počakali. "Najbolj so nihanju cen hrane podvržene nizko in srednje razvite države, v katerih se je zgodila urbanizacija in se večinska populacija ne ukvarja s samopridelavo hrane, in ko zmanjka hrane v oskrbnih sistemih, izbruhnejo protesti," razlaga Aleš Kuhar, agrarni ekonomist z Biotehniške fakultete.

Vse oči so uprte v ZDA, ki se soočajo z najhujšo sušo - vse zanima, kako jo bo odnesel koruzni pas. "Če suša prizadene tudi države, ki so globalni izvozniki hrane, kar ZDA, Avstralija, Rusija in Kanada tudi so, potem izpad čutimo povsod - čutimo pritisk na cene, ki se dvigujejo," pove sogovornik. S sušo se borimo tudi pri nas. Kaj to pomeni za naše kmetijstvo? Nič dobrega, tudi zato, ker, tako svarijo agronomi, gojimo kulture, ki za naša suha, prodnata tla niso najbolj primerne.

Težave že brez suše

- Od leta 2008 smo priča porastu cen hrane in svarilom, da hrana ne bo nikoli več poceni. ZDA napovedujejo dodatno rast cen v prihodnjem letu. Podražili se bodo zelenjava, mleko, govedina, perutnina in svinjina. Kriva naj bi bila suša, ki je doslej prizadela 88 odstotkov koruznih polj. Bomo tudi mi plačevali več za hrano glede na to, da so svetovni trgi med seboj povezani?

"Kadar govorimo o ceni hrane, so potrošniki mnenja, da gre za preprosto stvar. Žal ni tako, saj so mehanizmi preko katerih proizvajalci oziroma ponudniki oblikujejo cene, precej zapleteni in tudi zaradi globalizacije in prepletenosti trgov precej dinamični. Tudi podnebne spremembe in neugodni vremenski pojavi so nedvomni krivec za porast cen v tej zapleteni sliki. S sušo, poplavo, pozebo ipd. upade ponudba zaradi zmanjšane proizvodnje, posledično pa cene hrane začno naraščati. Zanimivo je tudi, da se informacija o neugodni proizvodnji v ZDA v trenutku razširi po vsem svetu in v naslednjem trenutku se cene na borzah spremenijo. Ko so vremenoslovci napovedali dež, so cene začele padati. To pred leti ni bilo tako izrazito. Cene so se oblikovale na podlagi zaključene žetve, na podlagi realnih fizičnih kazalnikov."

- Suše so bile tudi v preteklosti. Pa tudi pozebe in poplave, ki jo zagodejo kmetijstvu. Zakaj porast cen v tem desetletju?

"Zgodovinsko gledano je odgovor, zakaj rastejo cene pridelkom v tem desetletju, relativno preprosto. Pridelanih kmetijskih surovin, kjer bi jih najbolj potrebovali, je premalo. Globalno sicer pridelamo dovolj kalorij za več kot zadostno prehrano vsega človeštva, problem pa je območje proizvodnje ter kupna moč prebivalstva. Pomembno se povečuje svetovno prebivalstvo in prav v državah z največjo rastjo populacije se tudi najhitreje povečujejo razpoložljivi dohodki, kar pomeni, da tam ljudje kupujejo več hrane in tudi drugačno hrano, kar povzroča dodatne pritiske na globalni agroživilski sistem. Torej, že brez suše je veliko trenj in primanjkljajev, ob nepredvidenih dogodkih pa trgi dobesedno zbezljajo."

- Je del bremena naraščajočih cen treba pripisati tudi reformam agrarne politike razvitih držav?

"Prav gotovo. Razvite države so s kmetijsko politiko desetletja zelo grobo posegale v delovanje globalnih kmetijskih trgov in so s tem korigirale dohodke lastnega kmetijstva. Ključna igralca v tej igri sta politiki ZDA in EU, ki sta imeli politiko spodbujanja domače proizvodnje po relativno visokih cenah in ob obsežnih subvencijah, presežke pa so po dumpinških cenah plasirali na svetovna tržišča. To je desetletja zniževalo svetovne cene hrane pod uravnoteženo raven, kmetijstvo manj razvitih držav pa je zaradi tega stagniralo in ponekod celo propadlo. Ti mehanizmi so bili možni s porabo velikanskih vsot davkoplačevalskega denarja razvitih držav ob neugodnih rezultatih globalno in tudi lokalno. Po izvedbi reform kmetijskih politik, s katerimi so se drastično spremenili mehanizmi posredovanja, pa je tudi svetovni prehranski trg podvržen občutno večjim nihanjem. Agrarnopolitičnega neposrednega vpliva na cene ni več in trgi so v procesu oblikovanja novega ravnovesja. Po obdobju grobega poseganja v delovanje kmetijskih trgov se je politika umaknila in to lahko opišemo, kot obdobje negotovosti in pogosto tudi kaosa. Tržnih presežkov pridelkov kot pred desetletjem ni več, prav tako ne izvoznih subvencij, ki so rezultirale v nizkih svetovnih cenah. Posledice procesa liberalizacije kmetijskih politik, ki so bile v preostalih sektorjih gospodarstva zaključene že pred desetletji, torej v prehodnem obdobju prinašajo obdobju veliko negotovosti, vendar je bilo sistem treba reformirati."

- V prehranski shemi so jo razvite in bogate države še dodatno zagodle z reševanjem svoje energetske nezadostnosti - za biogoriva žrtvujejo globalni prehranski sistem. Marsikateremu kmetu se bolj splača gojiti koruzo, sojo in oljnice za proizvodnjo bioloških goriv, saj je prodaja živil energetski industriji veliko bolj donosna kot prodaja prehrambeni industriji. Prav to naj bi bilo po mnenju nekaterih razlog za naraščajoče cene živil. So biogoriva res eden glavnih povzročiteljev dviganja cen?

"Vsekakor, ponovno gre za grob poseg v delovanje kmetijskih trgov v bogatih državah, a tudi na Kitajskem in v Braziliji, na podlagi precejšnjih proračunskih transferjev. Po velikanskih negativnih posledicah, ki jih je povzročila ta politika, razvite države krčijo programe. Tudi v ZDA se subvencijska linija zmanjšuje, res pa je bilo v nekem obdobju bolj atraktivno gojiti poljščine za proizvodnjo biogoriv, ker so bile subvencije primerljive. Pri pridelavi koruze za biogoriva je lahko imel pridelovalec bistveno intenzivnejšo proizvodnjo. Ker kakovostni parametri niso primerljivi s prehransko rabo, lahko so uporabljali več agrokemikalij in imeli na koncu več prihodka in dobička. V letih 2008-2009 je bila kar ena tretjina njihove izvozne količine preusmerjena v domače destilarne za biogoriva. Ni nenavadano, da so svetovni trgi takrat eksplodirali, saj napovedanih izvoznih količin, ki naj bi bile na voljo kupcem po svetu, ni bilo. Bila je nenadna sprememba, ki je občutljivi trg z živili zelo pretresla. Proizvodnja biogoriv nedvomno vpliva tudi na cene drugih poljščin, če se koruza

preusmeri v biogoriva, potem se poveča poraba pri substitutih - poraba ječmena, pšenice, tudi soje -. kar poveča cene na teh trgih. Pa ne pozabimo trga oljnic in sladkorja, ki sta prav tako pod izrazitim vplivom razvoja proizvodnje biogoriv. Ideja o biogorivih je vzniknila v glavah politikov, da bi s tem zmanjšali energetsko odvisnost od tradicionalnih virov, niso pa predvideli multiplikativnega učinka na drugih področjih. Slišati je sicer precej naivno, a ne upam verjeti, da so preprosto mislili negirati negativne vplive na prehranskih trgih za izboljšanje lastne energetske samozadostnosti."

Novodobni špekulanti

"Blagovne borze v kmetijstvu obstajajo že skoraj 100 let. Že v antiki, kot piše Aristotel v Politiki, je obstajala špekulacija - starogrški filozof Tales iz Mileta je obogatel z oljkami, ker je predvidel dobro letino in vnaprej od kmetov zakupil mline za proizvodnjo oljčnega olja. Logika je bila ciklična: če je povpraševanje veliko, kupujem več, če je manjše, kupujem manj. Ampak špekulacije, ki se dogajajo danes, so povsem drugačne od starodavnih špekulacij, ki niso bile škodljive. Tedaj so imeli žšpekulanti" interes kupiti, kmetje pa

veliko proizvesti, današnji špekulanti finančnega tipa pa nimajo interesa, ali bodo blago na koncu dejansko kupili, zanima jih le preprodaja opcijskih papirjev. Finančni špekulanti delujejo po tem principu: ko je pritok likvidnostni vlagateljev visok, zakupijo več opcijskih pogodb, ko pa imajo potrebo po izplačilu dividend, pa opcijske pogodbe prodajajo. Špekulirajo z večkratnimi nakupi in kupujejo količine, ki jih prodajalci niti ne bodo proizvedli. V to so vpletene največje svetovne komercialne banke, z naložbenimi in s pokojninskimi skladi vred. Vpletene so zelo vplivne inštitucije, ki so svoj kapital prenesle iz manj donosnih, običajnih delnic v finančne inštrumente, temelječe na prehranskih surovinah. Količina opcijskih pogodb, ki jih kupijo finančni špekulanti, ki jih ne zanima trgovanje z blagom, ampak dobiček od preprodaje, je danes večdesetkrat večja kot količina opcijskih pogodb, ki jih kupijo trgovci, ki jih zanima fizično blago. Ti postajajo čedalje manj pomembni igralci."

- So to isti ljudje, ki so leta 2008 poskrbeli za zlom finančnih trgov in ali se nam potem lahko zgodi enako tudi na kmetijskem trgu?

"Povečini so vpletene iste finančne institucije, ki zdaj intenzivneje delujejo na kmetijskem trgu. Kriza se že dogaja, a široka populacija razvitih držav tega ne bo občutila tako hitro. Čutijo pa jo podjetja, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane. Tudi pri nas. Podjetja zaznavajo, da ustaljena tržna logika in vzorci oblikovanja cen že nekaj časa ne veljajo več."

- FAO napoveduje, da bodo cene še naraščale. Ali obstaja cenovna meja?

"Lahko rečemo, da zgornje meje ni, čeprav je to v popolnem nasprotju z osnovno ekonomsko teorijo. Pa ne, da cenovne meje ni za kruh ali žemljice, ampak za cene pri trgovanju na blagovnih borzah, za tankerje, polne kmetijskih surovin. Vzpostavljeno delovanje globalnih kmetijskih trgov kaže, da imajo finančne inštitucije in največji trgovci izjemno moč vplivanja na cene in da meje praktično ni. Že nekaj časa ni zaznati vpliva stroškovnih sider in fizičnih bilančnih podatkov svetovnih zalog na dejanske tržne cene. Dogajanje je, kot da bi se strgalo z vajeti. Pa še en dejavnik pri tem je potrebno izpostaviti. Največje izvoznice kmetijskih surovin - ZDA, Rusija, Kanada, Brazilija, tudi EU, ki so bile običajno hude tekmice in tudi politične nasprotnice, so spoznale, da imajo, če delujejo kolektivno, usklajeno, od tega korist, tako tudi pri tem ni več prave konkurence. Kaže, da se počasi oblikuje prehranski kartel, kot neke vrste kmetijski OPEC. Kratko pa potegnejo države uvoznice hrane."

Slovenija mora modernizirati kmetijstvo

"Smo majhna država, z majhnim, precej neučinkovitim kmetijstvom in zato ne moremo pričakovati, da bomo sami postavljali cene. Živimo v soseščini kmetijsko zelo razvitih držav, kot so Madžarska, Avstrija, Italija, pa tudi Srbija in Hrvaška. Smo preprosto prejemniki cen in nimamo praktično nikakršnega vpliva nanje. Me pa ta vsakoletna goreča razprava o odkupnih cenah pšenice spominja na stare čase socialistične dogovorne ekonomije. Pompa je vsekakor preveč, kar verjetno sovpada tudi s časom kislih kumaric v medijih. Dejstva, ki jih je pri tem treba upoštevati, so ta, da Slovenija nima komparativnih prednosti pri proizvodnji žit. Polja so razdrobljena, proizvodnja pšenice je povečini sekundarnega pomena za poljedelca - torej so redki, ki se specializirajo za proizvodnjo žit, tehnologija pa je posledično povečini zastarela. Rezultat so nizki donosi, relativno slaba kakovost pšenice in predvsem visoki stroški proizvodnje. Tu, žal, že desetletje ni sprememb in ponavlja se javno tarnanje, zdaj kmetov, potem mlinarjev o neustrezni ceni. In če se gospodarstvo ne prilagaja realnosti, gredo silnice svojo pot. To pri nas rezultira v drastičen upad samooskrbe. A tarnanje in javne polemike ne pomagajo. Potrebujemo resen načrt, kako modernizirati kmetijstvo in ga konkurenčno usposobiti."

- Vse bolj se teži tudi k samooskrbi, ki nam bo zagotavljala varnost. Površine se zdi, da imamo, bi torej lahko bili samozadostni?

"Da, samooskrba s hrano je postala široko popularna mantra, a žal nič več kot to. Kazalniki se kljub temu še naprej slabšajo. Problem je javno zaznan in vsekakor resen, a o rešitvah se govori relativno malo oziroma so predlagani pristopi premalo učinkoviti. Če želimo povečati samooskrbo v agroživilstvu, morajo biti kmetje, živilska industrija in domači trgovci konkurenčnejši od tujih. Pri tem pa mora država poskrbeti za učinkovito delovanje nadzornih institucij, od področja varovanja konkurence do temeljnega nadzora kakovosti blaga in njegovega označevanja. Sliši se enostavno, a je v resnici izrazito kompleksno in dolgotrajno. Ob tem pa krepitev konkurenčnosti preprečuje tudi kontradiktorno vedenje deležnikov v agroživilstvu. Trendi na področju povezovanja, denimo, so v Sloveniji nasprotni trendom v razvitih državah. Zelo malo je sodobnih strategij koordiniranega delovanja oskrbnih verig z živili. Veliko je destruktivnih aktivnosti, s čimer se zmanjšuje potencial konkurenčnosti. A očitno bo potrebno prestati tudi te prvinske pojave, ki so jih naši konkurenti že pred pol stoletja in več, da bo dozorelo prepričanje, da je konkurenčno agroživilstvo možno graditi le na jasno definiranih ekonomskih principih sodelovanja med kmeti in živilsko industrijo."

- Pojavljajo se ideje, da bi Slovenija lahko našla nišo v ekološkem kmetijstvu.

"Ekološko kmetijstvo je in bo vedno marginalna, nišna proizvodna usmeritev z omejenim realnim tržnim potencialom. Ne pozabimo, da je to zahtevna in tvegana oblika kmetovanja in da je z vidika upravljanja kmetije in prodaje, če govorimo o profesionalni usmeritvi, ekološko kmetijstvo zahtevnejše od konvencionalnega. V Sloveniji je že v konvencionalnem kmetijstvu veliko konkurenčnih deficitov, zato je govoriti o nekem planskem, vseobsežnem preusmerjanju v ekološko kmetijstvo nerealno in tudi kontradiktorno ciljem večje samooskrbe. Ekološko kmetijstvo je v osnovi manj produktivno in je ob vsem tem še obilno podprto s subvencijami. To je všečna zgodba, s katero se obračamo od dejanskih problemov nizke konkurenčnosti slovenskega kmetijstva. Če seveda ne govorimo o kmetijstvu tipa "imam doma sadovnjak, pa čisto nič ne škropim, to je ekološko". Tudi v ekološkem kmetijstvu so konkurenčni pritiski zelo veliki, to ni neka romantična oaza tržnega miru, kot bi pogosto lahko sklepali. Menim, da moramo vse napore usmeriti v konkurenčno usposobitev temeljnih agroživilskih stebrov, v krepitev mlekarstva, mesne industrije, vinarstva, sadjarstva. Ekološko kmetijstvo, ki ga je v Sloveniji že kar nekaj, pa je prav tako potrebno konkurenčno usposobiti in dodatno razviti, saj gre v pretežni meri za zelo majhne, hobi ponudnike."

Subvencije so omama

- Večina kmetov za gojenje dobiva subvencije. Za koliko so prihodki slovenskih kmetov višji zaradi evropskih subvencij?

"Koliko višji ali nižji so, ni mogoče povedati. Lahko pa razberemo kolikšen delež faktorskega dohodka (obsega neto dodane vrednosti, od katere so odšteti drugi davki na proizvodnjo in h kateri so prištete druge subvencije na proizvodnjo) kmetijstva predstavljajo subvencije. V zadnjih letih je v Sloveniji ta delež večji od dveh tretjin. In če je tako velik delež kmetovega dohodka vezan na subvencije, se leta ukvarja tudi s tem, da optimira svoj subvencijski dohodek in morda manj s tem, ali bo prodal 3 ali 5 bikov. Nekaterim kmetom se ne splača povečevati proizvodnje, saj je ob večji proizvodnji finančni rezultat slabši, ker subvencija ni vezana na obseg proizvodnje. V nacionalni proizvodni bilanci se to odraža tudi v upadu samooskrbe. V slovenskem kmetijstvu je torej premalo iskanja tržnih možnosti. Zaznati je neke vrste omamljenost zaradi subvencij, a žal ni agresivne iniciative, ki bi to spremenila. To je vseslovenski pojav. Manjka nam energije, da bi zadeve spremenili na bolje. Morda bi kmetijstvo pri nas lahko vitalizirali z bolj selektivnim izvajanjem politike tam, kjer je to mogoče, saj je glavnina kmetijske politike striktno regulirana s skupnimi pravili iz Bruslja."

- Kaj bi lahko gojili pri nas, da bi bilo dovolj dobro tako za domači kot za tuji trg?

"Imamo komparativno prednost v delu živinoreje, predvsem v govedoreji, tudi v perutninarstvu, kjer so sistemi zelo razviti, nekaj manj v prašičereji, ki se ubada z zelo velikimi težavami. Konkurenčni smo v sadjarstvu, vinogradništvu, v pridelovanju poljščin pa manj, ker ni naravnih in strukturnih danosti - površine so razdrobljene. Pa še to je potrebno izpostaviti: ne govorimo več o konkurenčnem kmetijstvu ali živilstvu, ampak o oskrbni verigi: mednarodno primerljivo konkurenčni kmetje morajo biti povezani z domačo konkurenčno mlekarno, če tega ni, potem razvoj zastane. Agroživilski sektor se razvitih državah usmerja v drugo smer kot pri nas. Tam se še bolj povezujejo, pri nas pa se verige razstavljajo. Potrebno bo prezračenje - resetiranje. In tukaj nastopijo možnosti za nove, mlade generacije, ki s pomočjo izobrazbe in drugačne miselnosti predstavljajo temelj za drugačno, sodobno kmetijstvo."

Simona Drevenšek

"Trendi na področju povezovanja, denimo, so v Sloveniji nasprotni trendom v razvitih državah. Zelo malo je sodobnih strategij koordiniranega delovanja oskrbnih verig z živili."

"Ekološko kmetijstvo je v Sloveniji prav tako treba konkurenčno usposobiti in dodatno razviti, saj so to večinoma zelo majhni, t.i. hobi ponudniki."

Smo majhna država, z majhnim, precej neučinkovitim kmetijstvom, zato ne moremo pričakovati, da bomo sami določali cene.

Stalna povezava do članka:

Komentarji obiskovalcev:

(brez komentarjev)

Vaš komentar:
Vabimo vas, da napišete svoje mnenje, komentar ali pripombo k članku.

Komentarji, ki vsebujejo HTTP povezave do drugih spletnih strani, ne bodo prikazani. Če želite v komentarju objaviti povezavo, jo napišite brez HTTP na začetku.

(ime)

V skladu z zakonom ZVOP-1 bo podjetje Večer vpisane podatke uporabilo zgolj za interno komunikacijo s pisci komentarjev in jih ne bo posredovalo tretjim osebam. Zaradi varnosti se bo ob komentarju izpisal IP naslov računalnika.

Posnetek prireditve Zdenko Domančiċ v Mariboru
(predavatelj govori v hrvaškem jeziku brez prevoda)

Dogodki: predavanja in predavatelji, ki vam lahko spremenijo življenje

Je v Mariboru zdaj boljše, kot je bilo pod Kanglerjem?

Iskanje:

7DNI (5. DECEMBER 2012): Preverite preden pojeste Najpopolnejši seznam aditivov (prehranskih dodatkov) s polnimi imeni

• Najbolj brani članki v zadnjih 365 dneh

Tednik 7dni na kanalu RSS:
www.7dni.com/rss