Prva stran

Intervjuji

Pomagajmo

Slavni

Ikone

Kulinarika

Tehnopop

Vrt in rože

Zdravje

Zadnji dan julija, 31. julij 2012, je z zlatimi črkami vpisan v zgodovino slovenskega olimpijskega športa, saj smo v poznih popoldanskih urah v čast simpatične in že od nekaj skromne judoistke celjskega Sankakuja lahko poslušali slovensko himno Zdravljico, ob kateri so se marsikomu od neizmerne sreče zarosile oči. Med njimi v prvi vrsti poleg Urške same tudi njenima staršema Majdi in Ljubu Žolnirju, ki sta hčerkine borbe na tatamiju na njenih že tretjih olimpijskih igrah najprej spremljala doma, nato pa odločilno borbo za olimpijski naslov skupaj s prijatelji, drugimi judoisti in številnimi navijači v bifeju v neposredni judoističnega centra Sankaku na Lopati pri Celju, kjer se je kovala letošnja zlata Urškina olimpijska kolajna.

"Že ko sem Urško videla v njeni prvi borbi z Nemko, sem vedela, da bo šla do konca," pove mama Majda o svoji mlajši hčerki. "In nisem se zmotila. A njena zadnja borba s Kitajko se mi je zdela neizmerno dolga. Ko pa je bilo borbe konec in je bilo jasno, da je moja Urška olimpijska prvakinja, so mene in mojega moža preplavili nepopisni občutki sreče. Verjetno starši in najbližji najbolje vemo, kaj vse mora storiti športnik, da pride do največjih uspehov, da je vse življenje podrejeno le treningom, da se dosežejo zastavljeni cilji. In ko poslušaš nato himno v čast svojega otroka, se občutkov ne da opisati. Zdravljica, ki sem jo že velikokrat slišala v hčerino čast ob njenih zmagah na največjih tekmovanjih, pa je bila tokrat vseeno najlepša," je ponosno razlagala Urškina mama. Hčerko je pogosto spremljala na velikih tekmovanjih, saj je menila, da ji to prinaša srečo. A se je to zadnja leta spremenilo. "Urška ne želi več, da bi si njena tekmovanja ogledala v živo. Tako tudi nisva z možem odpotovala ne na njene prve olimpijske igre v Atene pred osmimi leti in tudi ne na letošnje v London. Urška se enostavno boji, da bi se midva izgubila, če bi prišla na tekmovanje. Midva njeno željo spoštujeva in zadnja leta njene nastope spremljava bodisi v živo prek televizije ali na internetu. Če sva z možem doma sama, spremljava njene nastope vsak v svoji sobi. Sama namreč rada hčerkino borbo komentiram, mož pa si želi imeti popoln mir," pove Majda Žolnir, ki za svojo hčer pravi, da je zelo čustveno dekle, ki se hitro zjoka, v svoj objem stisnila v nedeljo okoli polnoči po vrnitvi z Londona na brniškem letališču.

Športnica že od otroških let

Dvajset let je minilo, odkar se je Urška zapisala judoističnemu športu, in vseskozi je bila članica celjskega kluba Sankaku. Se je pa z različnimi športi v šoli ukvarjala že pred tem. Urška pa ni bila v otroštvu le športno nadarjena, ampak tudi glasbeno, saj je končala tudi šest let glasbene šole, v kateri se je učila igranja klavirja. "Stara je bila deset let, ko ji je starejša sestra Suzana povedala, da je Marjan Fabjan prišel iz Avstrije in naj gre pogledat, kako izgleda trening juda. In je Urška pač ubogala sestro in odšla. Sicer sprva niso trenirali juda, ampak so imeli le ogrevalne vaje. A je to Urško tako prevzelo, da je v judu ostala do danes. Na treninge, ki so jih imeli sprva v gasilskem domu na Lopati pri Celju, sva jo vseskozi vozila z možem vse do 18. leta, ko je sama naredila vozniški izpit. Njen trener Marjan Fabjan jo je vzel na prvo tekmovanje v tujino, ki je bilo v Monaku, in tam je bila Urška tedaj edina judoistka, ki je tedaj zmagala v eni borbi," se spominja Urškina mama njenih začetkov v športu, ki je nato dolga leta usmerjal življenje družine iz Pernove pri Žalcu.

Ko je bila Urška stara 16 let, je zmagala na evropskem mladinskem prvenstvu v Ljubljani. Tedaj je tudi dokončno ugotovila, da ni poti nazaj in da bo njena športna in življenjska pot povezana s tem športom, kar je zdaj kronala z olimpijskim zlatom. Mnogi mladi športniki včasih prekinejo športno pot in se potem vrnejo. Urškina mama Majda pravi, da se je to Urški zgodilo le enkrat, ko je bila še v osnovni šoli, ko nekaj mesecev ni hodila na treninge juda. A se je nato premislila in se vrnila na treninge. Uspehi in zmage so se nato začeli vrstiti. Ob trdih treningih je Urška obiskovala tudi srednjo komercialno šolo in jo kljub obilici napornih treningov končala. Starša sta ji stala ob strani. Sestra Suzana, ki danes z družino živi v Avstraliji, je od nje deset let starejša in je v času, ko se je Urška začela ukvarjati z judom, že odšla od doma. Tako sta se lahko oče in mama v celoti posvetila le njej. Oče Ljubo jo je vsako jutro vozil na trening, nato pa po treningu v šolo, in če je bilo potrebno, tudi popoldan spet na trening. Ob tem pa sta starša vseskozi tesno sodelovala z njenim trenerjem Marjanom Fabjanom, ki sta mu v vseh dvajsetih letih hčerine športne poti neizmerno zaupala.

Ničesar ne napoveduje

Urška svojih uvrstitev, pove mama Majda, nikoli ne napoveduje glasno. Tudi tokrat, pred odhodom v London, ni bilo nič drugače. Iz Londona se je mami in očetu oglasila, šele ko je imela okoli vratu zlato kolajno. Mama Majda pravi, da je vedno tako, saj se Urška, ko odpotuje na priprave oziroma na tekmovanja, popolnoma osredotoči le na treninge oziroma na nastope, ki jih ima pred seboj.

Letošnje igre so bile najverjetneje Urškine zadnje olimpijske igre v njeni izredno uspešni športni poti. V prihodnjih dveh mesecih bo tudi sprejela odločitev, ali bo zaključila kariero ali jo bo še nadaljevala. Zdaj simpatično in skromno dekle čakajo še zaslužene počitnice, pa tudi selitev v novo hišo, ki si jo je zgradila in tudi že opremila. Mogoče bo Urška zdaj našla tudi več časa za študij logistike, v katerega je vpisana in je mami obljubila, da ga bo končala. S starši namerava oktobra obiskati sestro v Avstraliji. "S Suzano sta se kmalu po zmagi po telefonu slišali in skupaj potočili solze sreče," razkrije mati. Verjetno bo Urška zdaj imela več časa tudi za zasebno življenje, ki ga doslej praktično ni imela. Vse svoje življenje je v minulih letih posvetila le judu, kako močno voljo je imela, pa dokazuje dejstvo, da je kljub hudim poškodbam obeh kolen pred tremi leti, v katera so ji zaradi hitrejšega okrevanja vstavili umetne križne vezi, imela toliko neizmerne volje in energije, da se je vrhunsko pripravila na letošnje londonske olimpijske igre, na katerih je dosegla življenjski uspeh, ko se je povzpela na najvišjo stopničko, kar je dano le redkim športnikom.

Zadnji dan julija, 31. julij 2012, je z zlatimi črkami vpisan v zgodovino slovenskega olimpijskega športa, saj smo v poznih popoldanskih urah v čast simpatične in že od nekaj skromne judoistke celjskega Sankakuja lahko poslušali slovensko himno Zdravljico, ob kateri so se marsikomu od neizmerne sreče zarosile oči. Med njimi v prvi vrsti poleg Urške same tudi njenima staršema Majdi in Ljubu Žolnirju, ki sta hčerkine borbe na tatamiju na njenih že tretjih olimpijskih igrah najprej spremljala doma, nato pa odločilno borbo za olimpijski naslov skupaj s prijatelji, drugimi judoisti in številnimi navijači v bifeju v neposredni judoističnega centra Sankaku na Lopati pri Celju, kjer se je kovala letošnja zlata Urškina olimpijska kolajna.

Šla bo do konca

"Že ko sem Urško videla v njeni prvi borbi z Nemko, sem vedela, da bo šla do konca," pove mama Majda o svoji mlajši hčerki. "In nisem se zmotila. A njena zadnja borba s Kitajko se mi je zdela neizmerno dolga. Ko pa je bilo borbe konec in je bilo jasno, da je moja Urška olimpijska prvakinja, so mene in mojega moža preplavili nepopisni občutki sreče. Verjetno starši in najbližji najbolje vemo, kaj vse mora storiti športnik, da pride do največjih uspehov, da je vse življenje podrejeno le treningom, da se dosežejo zastavljeni cilji. In ko poslušaš nato himno v čast svojega otroka, se občutkov ne da opisati. Zdravljica, ki sem jo že velikokrat slišala v hčerino čast ob njenih zmagah na največjih tekmovanjih, pa je bila tokrat vseeno najlepša," je ponosno razlagala Urškina mama. Hčerko je pogosto spremljala na velikih tekmovanjih, saj je menila, da ji to prinaša srečo. A se je to zadnja leta spremenilo. "Urška ne želi več, da bi si njena tekmovanja ogledala v živo. Tako tudi nisva z možem odpotovala ne na njene prve olimpijske igre v Atene pred osmimi leti in tudi ne na letošnje v London. Urška se enostavno boji, da bi se midva izgubila, če bi prišla na tekmovanje. Midva njeno željo spoštujeva in zadnja leta njene nastope spremljava bodisi v živo prek televizije ali na internetu. Če sva z možem doma sama, spremljava njene nastope vsak v svoji sobi. Sama namreč rada hčerkino borbo komentiram, mož pa si želi imeti popoln mir," pove Majda Žolnir, ki za svojo hčer pravi, da je zelo čustveno dekle, ki se hitro zjoka, v svoj objem stisnila v nedeljo okoli polnoči po vrnitvi z Londona na brniškem letališču.

Športnica

že od otroških let

Dvajset let je minilo, odkar se je Urška zapisala judoističnemu športu, in vseskozi je bila članica celjskega kluba Sankaku. Se je pa z različnimi športi v šoli ukvarjala že pred tem. Urška pa ni bila v otroštvu le športno nadarjena, ampak tudi glasbeno, saj je končala tudi šest let glasbene šole, v kateri se je učila igranja klavirja. "Stara je bila deset let, ko ji je starejša sestra Suzana povedala, da je Marjan Fabjan prišel iz Avstrije in naj gre pogledat, kako izgleda trening juda. In je Urška pač ubogala sestro in odšla. Sicer sprva niso trenirali juda, ampak so imeli le ogrevalne vaje. A je to Urško tako prevzelo, da je v judu ostala do danes. Na treninge, ki so jih imeli sprva v gasilskem domu na Lopati pri Celju, sva jo vseskozi vozila z možem vse do 18. leta, ko je sama naredila vozniški izpit. Njen trener Marjan Fabjan jo je vzel na prvo tekmovanje v tujino, ki je bilo v Monaku, in tam je bila Urška tedaj edina judoistka, ki je tedaj zmagala v eni borbi," se spominja Urškina mama njenih začetkov v športu, ki je nato dolga leta usmerjal življenje družine iz Pernove pri Žalcu.

Ko je bila Urška stara 16 let, je zmagala na evropskem mladinskem prvenstvu v Ljubljani. Tedaj je tudi dokončno ugotovila, da ni poti nazaj in da bo njena športna in življenjska pot povezana s tem športom, kar je zdaj kronala z olimpijskim zlatom. Mnogi mladi športniki včasih prekinejo športno pot in se potem vrnejo. Urškina mama Majda pravi, da se je to Urški zgodilo le enkrat, ko je bila še v osnovni šoli, ko nekaj mesecev ni hodila na treninge juda. A se je nato premislila in se vrnila na treninge. Uspehi in zmage so se nato začeli vrstiti. Ob trdih treningih je Urška obiskovala tudi srednjo komercialno šolo in jo kljub obilici napornih treningov končala. Starša sta ji stala ob strani. Sestra Suzana, ki danes z družino živi v Avstraliji, je od nje deset let starejša in je v času, ko se je Urška začela ukvarjati z judom, že odšla od doma. Tako sta se lahko oče in mama v celoti posvetila le njej. Oče Ljubo jo je vsako jutro vozil na trening, nato pa po treningu v šolo, in če je bilo potrebno, tudi popoldan spet na trening. Ob tem pa sta starša vseskozi tesno sodelovala z njenim trenerjem Marjanom Fabjanom, ki sta mu v vseh dvajsetih letih hčerine športne poti neizmerno zaupala.

Ničesar ne napoveduje

Urška svojih uvrstitev, pove mama Majda, nikoli ne napoveduje glasno. Tudi tokrat, pred odhodom v London, ni bilo nič drugače. Iz Londona se je mami in očetu oglasila, šele ko je imela okoli vratu zlato kolajno. Mama Majda pravi, da je vedno tako, saj se Urška, ko odpotuje na priprave oziroma na tekmovanja, popolnoma osredotoči le na treninge oziroma na nastope, ki jih ima pred seboj.

Letošnje igre so bile najverjetneje Urškine zadnje olimpijske igre v njeni izredno uspešni športni poti. V prihodnjih dveh mesecih bo tudi sprejela odločitev, ali bo zaključila kariero ali jo bo še nadaljevala. Zdaj simpatično in skromno dekle čakajo še zaslužene počitnice, pa tudi selitev v novo hišo, ki si jo je zgradila in tudi že opremila. Mogoče bo Urška zdaj našla tudi več časa za študij logistike, v katerega je vpisana in je mami obljubila, da ga bo končala. S starši namerava oktobra obiskati sestro v Avstraliji. "S Suzano sta se kmalu po zmagi po telefonu slišali in skupaj potočili solze sreče," razkrije mati. Verjetno bo Urška zdaj imela več časa tudi za zasebno življenje, ki ga doslej praktično ni imela. Vse svoje življenje je v minulih letih posvetila le judu, kako močno voljo je imela, pa dokazuje dejstvo, da je kljub hudim poškodbam obeh kolen pred tremi leti, v katera so ji zaradi hitrejšega okrevanja vstavili umetne križne vezi, imela toliko neizmerne volje in energije, da se je vrhunsko pripravila na letošnje londonske olimpijske igre, na katerih je dosegla življenjski uspeh, ko se je povzpela na najvišjo stopničko, kar je dano le redkim športnikom.

Gordana Possnig

Takšna je bila videti Urška Žolnir, ko je začela obiskovati osnovno šolo v Petrovčah.

Urška med treningom fitnesa

Mama Majda in oče Ljubo sta ji zmerom stala ob strani.

Stalna povezava do članka:

Komentarji obiskovalcev:

(brez komentarjev)

Vaš komentar:
Vabimo vas, da napišete svoje mnenje, komentar ali pripombo k članku.

Komentarji, ki vsebujejo HTTP povezave do drugih spletnih strani, ne bodo prikazani. Če želite v komentarju objaviti povezavo, jo napišite brez HTTP na začetku.

(ime)

V skladu z zakonom ZVOP-1 bo podjetje Večer vpisane podatke uporabilo zgolj za interno komunikacijo s pisci komentarjev in jih ne bo posredovalo tretjim osebam. Zaradi varnosti se bo ob komentarju izpisal IP naslov računalnika.

Dogodki: predavanja in predavatelji, ki vam lahko spremenijo življenje

Ste kadilec/kadilka?

Iskanje:

7DNI (5. DECEMBER 2012): Preverite preden pojeste Najpopolnejši seznam aditivov (prehranskih dodatkov) s polnimi imeni

• Najbolj brani članki v zadnjih 365 dneh

Tednik 7dni na kanalu RSS:
www.7dni.com/rss