7DNI - sreda, 6. junij 2012
pariško pismo
"Bil sem popolna tarča..."
Morda sem naivna, a doma se mi je zasebna šola zmeraj zdela prestiž. Kdo pa jo potrebuje, saj je dovolj javnih šol in izobrazba v njih ni praktično nič slabša kot tista v zasebnih. Sploh pa, v teh kriznih časih, kje naj starši jemljejo denar za to, da bo njihov otrok deležen posebne oskrbe?!
Tako sem s svojim zaplankanim razmišljanjem pred dnevi tiho obsedela za mizo, ko je pater familias izjavil, da se bodo vsi njegovi otroci izobraževali v zasebnih ustanovah. Po tihem sem si preračunala: 2000 krat tri, to pomeni šest tisoč evrov letno, samo za šolanje. Kje so še hrana, oblačila, prostočasne aktivnosti ... Že res, da njegova plača ni majhna, a ob šestčlanski družini - tudi aupair je član družine - to vsekakor predstavlja izdaten strošek. Nisem si mogla pomagati in neumno sem vprašala: zakaj si želi, da se njegovi otroci izobražujejo v ustanovi, ki se po kvaliteti izobraževanja od javne ne razlikuje bistveno? Odgovor: zaradi varnosti. O.K., streljanja, kot je bilo tisto v Toulousu, se v Franciji ne dogajajo vsak dan in zasebna šola pred takšnimi incidenti seveda tudi ni imuna, a zaradi finančne vrednosti kljub temu predstavlja neke vrste naravno selekcijo in staršem nudi upanje, da bodo otroci vsaj šolanje zaključili živi in zdravi. Ker se mi je še vedno zdelo, da v tej zgodbi nekaj manjka, saj predmestje Pariza, v katerem živimo, še zdaleč ni nevarno, tudi stopnja kriminalitete ni skrb zbujajoča, zato sem vrtala naprej. Je takšnega mnenja zaradi svojega otroštva, ko je odraščal v enem izmed getov, kjer je bilo strelno orožje nujno potrebno za varnost? Ali pa so morda zgolj moja rožnata očala kriva, da ne dojemam pravilno okolja, v katerem živim? In mi je povedal zgodbo o tem, kako je še pred koncem srednje šole zamenjal tri inštitucije.
Seveda sem spet najprej pomislila na to, kako so ga iz njih izključili. Kdo pa še dandanašnji v najstniških letih, ki so že tako sama po sebi dovolj občutljiva, trikrat v treh letih zamenja okolje in prijatelje. "Saj sploh nisem imel prijateljev!" je povedal. "V prvi šoli so me sošolci ves čas zbadali. Ker sem bil miren in mil in s tem popolna tarča. Pa mi je enkrat prekipelo in je vse šlo malo predaleč ..." Potem je na drugi šoli preživel skoraj celo šolsko leto, dokler se nista sprli dve ulični skupini in obračunali s strelnim orožjem. Ironično, nobeden izmed strelcev te šole sploh ni obiskoval. V streljanju jo je skupilo kar nekaj ljudi, saj se je napad zgodil okoli četrte ure popoldan, ko se za francoske otroke končuje šolski dan. Običajno bi takšna tragedija pomenila veliko nesrečo za šolo, a je ta drugi dan ponovno odprla svoja vrata, kot da se nič ni zgodilo. To je bila kaplja čez rob za njegovo družino in čas je bil za drugo zamenjavo. Ker sta starša težko krotila njegovo prebujajočo se uporniško dušo, sta mu večkrat zagrozila, da ga bosta dala v zasebni internat - kot nekakšno različico vojaške šole. Seveda nista mislila resno, saj bi to pomenilo dodatne stroške, a ju je fant nazadnje izzval in jima zabičal, naj ga potem tudi resnično napotita tja. "To je bila najboljša izkušnja sploh. Prej sem bil zmeraj odrinjen ob rob, tam pa smo že prvi večer naredili zmedo z bojem z blazinami, ki sem ga sam začel, in ko so nas ujeli, so nam zabičali, naj izdamo organizatorja ali pa nas vse čaka kazen. Hotel sem priznati, pa so sošolci rekli ne in na koncu smo bili vsi kaznovani za dva meseca." Takrat je bilo prvič, da se je nekdo zavzel zanj, in še danes se pogosto sreča s prijatelji, ki jih je tam spoznal. Resda se je tudi ta izkušnja leto dni kasneje klavrno končala, ko je na prvi šolski dan eden izmed učencev zabodel drugega. Petnajstkrat. A je kljub temu šlo za nepozabno obdobje, ki ga želi privoščiti tudi svojim otrokom.
Tadeja Škerjanc, Pariz