Prva stran

Intervjuji

Pomagajmo

Slavni

Ikone

Kulinarika

Tehnopop

Vrt in rože

Zdravje

Ko nama v tretjem poskusu le uspe, da se srečava - krivi so bili treningi, treningi, treningi -, ugotavljava, da sva zadnjič klepetali pred osmimi leti. Že zvezda med športnicami je takrat razmišljala samo še o paraolimpijadi in zlati kolajni, ki se je obetala v Pekingu, govorila je o svoji službi na osnovni šoli za otoke s posebnimi potrebami, preko javnih del, jasno, o razočaranjih, ki jih je prinašalo iskanje službe ("A na vozičku ste? Ne, ne, sploh ni treba hoditi na pogovor."), o tem, da jo še vedno boli, ko se kdo ustavi in napeto opazuje, kako se bo spravila z vozička v avto ali iz avta na voziček, o trenerju Ivanu Markežu - Marku, ki jo pozna v dno duše in brez katerega si svoje športne poti ne zna predstavljati. Pa dolg jezik je imela že takrat, odločena, da zaveže usta tistim, ki so blagohotno menili, da je šport invalidov bolj sociala kot resnični šport. Naj držijo tempo z njenimi treningi, pa bodo videli, kako zna "sociala" boleti. Življenje paraolimpijcev je vse bolj podobno življenju profesionalnih športnikov, konkurenca je huda, še posebej v atletiki, in če hočeš držati korak z najboljšimi, se vsakodnevnemu garanju na treningih ni mogoče izogniti.

Osem let je čas, v katerem se marsikaj spremeni. Na prstu je poročni prstan in čez dvorišče se pripodi dolgonogi kratkohlačnik Jernej, njen sin. Ni več zaposlena v osnovni šoli, taka je pač narava zaposlitev preko javnih del, kratkotrajna, in še danes se ji toži po tistih otrocih. Napisala je nešteto prošenj za službo, brez odziva, in na koncu je mož Gregor, sicer zaposlen kot informatik v bolnišnici, odprl s.p. IT storitve v domačem Pacinju in jo zaposlil, da ji vsaj teče pokojninska doba. Če so naročila za računalniške storitve, prejme minimalno plačo, če jih ni, tudi plače ni.

"Ene kurčeve dihalne vaje"

Peking je bil polomija, pravi, preveč si je želela zlatega odličja, edinega, ki ji je še manjkalo v beri olimpijskih medalj. "Mogoče 5. mesto na tako veliki tekmi ni poraz, zame pa je bil, saj sem navsezadnje imela v suvanju krogle najboljši rezultat na svetu. Iz tira me je vrglo, da v Pekingu ni bilo mojega trenerja Marka, itak sem cel dan tulila, ko se je tekma tako sfižila. "Kaj sem naredila narobe?" sem mu vpila v telefon, on pa je samo rekel: "A si dvignila komolec?". In sem vedela. Trenerki, ki je spremljala celo ekipo, sem po nastopu rekla, naj mi da kroglo. "Zakaj? Saj ne boš več metala?" se je čudila. "Ne sprašuj, samo prinesi mi jo, prosim," sem se cmerila, jo vrgla in letela je tako daleč, da bi bilo zlato moje, in potem, lahko si mislite, sem tulila še bolj."

Ko je pred časom začela trenirati z novim trenerjem Gorazdom Rajherjem, si je med pravila zapisala, da ne sme postati "odvisna" od njega. "V Pekingu sem se naučila več, kot na vseh tekmovanjih, na katerih sem dobila medalje," pravi. "V London grem po zlato v suvanju krogle in sposobna sem ga dobiti, ker sem lani vrgla svetovni rekord, a tudi če ga ne bo, šok ne bo takšen, kot je bil v Pekingu. Sem se že ustrojila. Navsezadnje Londonu sledi Rio, mogoče bom poskusila še tam ... A tega v bistvu ne bi smela reči; ne vem, ali je mož pripravljen na še eno takšno norišnico, ko je hkrati ata in mama, jaz pa samo treniram, jem in počivam."

Po Pekingu ji je šlo zelo za nohte, samo da ga je trener omenil, so solze škropile na vse strani. "Za vsako tekmo sem se morala brcniti v rit, da sem sploh šla, in trener me ni več prepoznal. "Pa dobro, kdo si sploh ti!" mi je rekel na eni od njih. "Saj te sploh več ne prepoznam, na tekmah si druga oseba kot na treningih." Predlagal mi je obisk pri športni psihologinji in tako sem se prvič srečala s Tanjo Kajtna. Prvi najin stik - katastrofa! Povedala mi je, kaj bova delali: dihalne vaje, malo vizualizacije, sproščanja ... Trenerja sem skoraj požrla: "A ene kurčeve dihalne vaje bom delala, ha!?" sem tulila. "In potem bom vrgla kroglo dlje! K njej bom hodila, da bi se učila dihat! A me imate za kretena!" Drugič grem k njej in mi pokaže ... in jaz se prediham ... in, glej, glej ... kot da je kar naenkrat odpadla vsa teža z mene. In ona reče: "Ja, to je to." Potem pride tekma, jaz spet preklinjam, ker ni šlo - s preklinjanjem sem sploh imela strašne probleme, tudi rdeč karton sem si enkrat pridelala - in mi je trener rekel, da me ima dovolj, naj si vzamem dve minuti, se prediham in vržem. In je krogla letela pol metra dlje kot običajno, on pa: "Kaj delajo ene kurčeve dihalne vaje, ha?!"

"Nič ni narobe, noseča je"

Danes Tanje ne dam za nič na svetu, neverjetno mi pomaga. Zdaj sem spet sredi ene krize, ker gredo rezultati dol. Saj vem, da moraš najprej dol, da se lahko dvigneš še višje, kot si bil prej, vem, da bo čez dva, tri tedne krogla spet kar sama letela, da je vse prav tempirano, a v meni gloda in Tanja postavi stvari na pravo mesto. Veliko delava tudi na tem, da bi na tekmah držala jezik za zobmi, pa če je še tako očitno, da sodnik goljufa. Interesov je veliko in včasih kakšen sodnik komaj čaka, da bi te lahko diskvalificiral."

In še nekaj jo muči. Bliža se namreč dan, ko bo minilo okroglih dvajset let, odkar je na vozičku. Ko je štirinajstletnica, obetajoča atletinja, do konca zaljubljena v tek in prepričana, da bo nekoč tekla na olimpijskih igrah, splezala na češnjo in je naredilo: resk! "Na zadnjem treningu me je čisto sesulo. Dala sem kroglo ob vrat, se zasukala, skoncentrirala ... in naenkrat zagledala na nekem vrtu rdeče češnje. Nisem se mogla premagati, polile so me solze, trener je rekel, naj se kar zjočem. Razume, da se včasih nakopiči in jaz vem, da se je treba sprijazniti, lahko pa ni. Rada bi šla z malim rolat, rada bi mu pokazala, kako je treba skočiti, sto stvari ... Mož pravi sam zase, da ima za šport dve levi nogi, že če od daleč vidi nogometno žogo, si zvije gleženj. Jaz sem športnica, pa mu ne morem pokazati, kako se igra. Potem pa si spet rečem, da nikoli ne bi spoznala Gregorja, svojega moža, če ne bi bila na vozičku, in če ne bi bilo Gregorja, ne bi bilo Jerneja ..."

In mogoče še koga ... Po Londonu, pravi Tatjana, z Gregorjem načrtujeta novega člana družine. Prva nosečnost je minila brez težav, pravzaprav so jo morali skorajda zvleči s treningov. "Da sem noseča, sem izvedela dan pred odhodom na evropsko prvenstvo. Slutila sem že prej, saj sem cele dneve bruhala. Trenerja Marka sem na letališču potegnila na stran, mu povedala, kako je z menoj, in ga prosila, naj nikomur ne pove. Še domači niso vedeli. Štirinajst dni tekmovanja je bilo eno samo bruhanje, sodniki so me sumljivo gledali, ker sem nenehno odhajala na stranišče, mislili so, da kaj jemljem. Pa je ena od nemških tekmovalk zamahnila z roko: "Nič ni narobe, noseča je." Kar sapo mi je zaprlo: "Kako pa to veš?" "Ja, saj vsi vemo," je rekla. No, potem mi je bilo jasno, zakaj so mi vsi govorili: "Čestitam! Čestitam ... Marko, jasno, je vse zblebetal - toliko o tem, kako znajo biti moški tiho."

Stalna povezava do članka:

Komentarji obiskovalcev:

(brez komentarjev)

Vaš komentar:
Vabimo vas, da napišete svoje mnenje, komentar ali pripombo k članku.

Komentarji, ki vsebujejo HTTP povezave do drugih spletnih strani, ne bodo prikazani. Če želite v komentarju objaviti povezavo, jo napišite brez HTTP na začetku.

(ime)

V skladu z zakonom ZVOP-1 bo podjetje Večer vpisane podatke uporabilo zgolj za interno komunikacijo s pisci komentarjev in jih ne bo posredovalo tretjim osebam. Zaradi varnosti se bo ob komentarju izpisal IP naslov računalnika.

Posnetek prireditve Zdenko Domančiċ v Mariboru
(predavatelj govori v hrvaškem jeziku brez prevoda)

Dogodki: predavanja in predavatelji, ki vam lahko spremenijo življenje

Je v Mariboru zdaj boljše, kot je bilo pod Kanglerjem?

Iskanje:

7DNI (5. DECEMBER 2012): Preverite preden pojeste Najpopolnejši seznam aditivov (prehranskih dodatkov) s polnimi imeni

• Najbolj brani članki v zadnjih 365 dneh

Tednik 7dni na kanalu RSS:
www.7dni.com/rss