7DNI - sreda, 6. junij 2012
pod lupo
Ljudje-polži ali aktivni lenuhi
Za teden dni sem šla med ljudi-polže. To so tisti čudaki, ki drvijo po cestah z juga na sever in z vzhoda proti zahodu, vedno nekam, a so vedno doma. Kajti s sabo prevažajo poleg najnujnejše hrane in pijače (za vsaj teden dni) tudi postelje, kuhinjo, wc, tuš, pa cel kup sodobne krame, kot so poleg obveznega mobija, tudi navigacijska naprava, tv in seveda računalnik. V njih ali na njih je prostor za kolesa, male motorine, čolne in drugo športno opremo ter pripomočke za poležavanje na gozdni jasi ali na obali morja ali jezera. Vse, kar potrebujejo, imajo skratka sabo. Svoje, na šasije kombijev ali kdaj tudi tovornjakov nasajene prikolice, včasih prirejene kombije ali avtobuse, ljubkovalno imenujejo avtodom. Od klasičnih prikoličarjev se razlikujejo po tem, da so res praktično mobilni. S prikolico se je udobno za dalj časa usidrati v kakšnem kampu, postaviti predšotor in po možnosti še kakšno dodatno tendo za zaščito pred soncem, zasesti svoj prostor, ga po možnosti ograditi s platneno ograjo. Kar nekaj dela in nekaj časa. Avtodomar poišče primerno vrzel, parkira, razstavi ob lepem vremenu zložljivo mizo in stole, mogoče odvije še tendo, in se že zlekne, noge v zrak, pijačo po grlu, prigrizek iz hladilnika ali na hitro pripravljen na plinu ... uživa. Četudi prostor, kamor se je namestil, ni idealen, se ne sekira, jutri ali pojutrišnjem bo že drugje. Če pa namerava v tem kraju ostati dlje, mirno opreza, kje se bo kaj premaknilo in hop, če mu ustreza, je že tam.
V tednu dni pet nacionalnih parkov ali vsaj naravnih parkov v naši neposredni soseščini. Premalo časa, da bi ta čudesa narave resnično spoznali, a dovolj za občudovanje in čudenje in za vzpostavljanje koordinat, kako se potovanja lotiti naslednjič. Dovolj za kakšen krajši vzpon, za pošten sprehod, za vrtenje pedalov po obmorski cesti, za namakanje v morju in branje v tišini. Kaj vse spraviš skupaj, če ne znaš nastaviti televizorja in ne uspeš vzpostaviti interneta! Zdaj mi je jasno, zakaj je na cestah iz leta v leto več avtodomarjev, da je ne le za njihovo izdelavo, ampak za oskrbo z vsemi možnimi drobnarijami in potrebščinami cela industrija in da se jih ne brani tudi turizem. Nekega velikega haska tako na prvi pogled od njih ni, praktično imajo vse s sabo. Praktično pa tudi vedno kdo kaj pozabi, zaloge tisti, ki gredo na pot za dalj časa prejkoslej izpraznijo, avtodomar bo prejkoslej pristal pred trgovino, ki ima dovolj prijazen parkirni prostor. Ustavil se bo tudi pred gostilno in naveličan kamping-prehrane dal kaj dobrega po lokalni meri pripravljenega v usta in preskusil domače pijače. Potrošil bo za vstopnine, cestnine, gorivo. Za avtokampe in postajališča. Turistično razvitejše države so za te nemirne motorizirane duše s solidno kupno močjo dobro poskrbele. Imajo razširjeno mrežo postajališč, ponujajo ture, vodnike, izposoja domov na kolesih je dobro utečena. Res tak gost ne bo omogočal zaposlitev v hotelih, a teh kot kampist že tako ni podpiral. Nekako se mi zdi, da so avtodomarji ista veja homa turistikusa, kot so drugi kampisti. Faze razvoja gredo nekako tako: mali šotor, večji šotor, mala prikolica, večja prikolica, manjši avtodom ... Večinoma gre za ljudi, ki niso preveliki ljubitelji hotelov, njihovega reda in urnika, gre za aktivne lenuhe, za individualiste, ki pa hitro navežejo stike, kjer se začasno udomijo. Radi imajo naravo, vsaj za nekaj tednov na leto ne spremenijo samo svojega življenjskega tempa in okolja, ampak način bivanja.
To dva metra široko, več kot šest metrov dolgo in tri metre visoko gmoto lahko voziš z izpitom Bkategorije. Vozijo jih pripadniki vseh narodov in starosti. Edino, kar jim je skupno je, da so - moški. Kako jim to uspe! Presneto.
Tanja Kremžar
Na cestah je iz leta v leto več avtodomarjev.