7DNI - sreda, 30. maj 2012
aktualno
Po čem je rokovanje z Obamo?
O Pahorjevem in Janševem rokovanju z Barackom Obamo. Stisk roke predsednika ZDA za neizpolnjeno obljubo o sprejemu zapornika iz Guantanama ali 6,8 milijona evrov za vohunska letala? Aleš Kocjan
Nasmejani ameriški predsednik enkrat z enim ...,
Minuli teden je po vrhunskem zasedanju zveze Nato v Chicagu v slovenski medijski krajini zaokrožila šala o tem, kaj so pripravljeni slovenski visoki politični predstavniki storiti za stisk roke predsednika ZDA Baracka Obame. Nekdanji premier Borut Pahor naj bi - tako so mediji že pred poldrugim letom dni sklepali na podlagi ameriških depeš, objavljenih pred dobrim letom na Wikileaksu -, za obisk Bele hiše v Washingtonu in srečanje z ameriškim predsednikom Združenim državam obljubil sprejem enega zapornika iz Guantanama. Sedanji premier Janez Janša pa da je za stisk roke predsednika ZDA namenil 6,8 milijona evrov iz slovenskega proračuna za nakup vohunskih letal, ki bodo nadzorovala ozemlje Evrope. Po vrhu v Chicagu, kjer je Obama stisnil roko našemu premierju, so namreč mediji objavili novico, da je zavezništvo z ameriško korporacijo Nortrop Grumman sklenilo pogodbo o 1,2 milijarde evrov vrednem poslu za vzpostavitev sistema za nadzor kopnega iz zraka s pomočjo brezpilotnih "vohunskih" letal. Vzpostavitev sistema, ki naj bi bil operativen do leta 2017, bo financiralo 13 držav - tudi Slovenija, in sicer v višini 6,8 milijona evrov.
V omenjeni šali naj bi prejšnji premier Pahor odigral bolj pozitivno vlogo, ker za fotografijo z nasmejanim Obamo sploh ni izpolnil obljube, saj po javnem vedenju v Slovenijo še vedno ni dopotoval zapornik iz Guantanama. Janša pa naj bi, kot izhaja iz šale, naredil za bleščeči nasmeh Obame precejšnjo škodo slovenskemu proračunu, ker je vzpostavljanje sistema nadzorovanja kopnega s podpisom milijardne pogodbe z ameriško korporacijo na zavezniškem vrhu v Chicagu postalo dejstvo, na obrambnem ministrstvu pa so tudi potrdili, da bo Slovenija s 6,8 milijona evrov ena izmed 14 držav, ki bodo projekt financirale. Toda šale so seveda daleč od resnice, hkrati pa velja rek, da je v vsaki šali kanček resnice. In resnica v obeh primerih je, da rokovanje z voditelji velesil ni nekaj vsakdanjega.
Resnica brez heca
V Janševem primeru velja poudariti, da se je sedanji predsednik vlade z ameriškim predsednikom le bežno srečal na srečanju voditeljev držav članic zveze Nato, kjer sta generalni sekretar Nata Anders Fogh Rasmussen in gostitelj Obama sprejela vsakega od voditeljev držav članic posebej. Torej ni bilo bilateralno srečanje. Tudi kabinet predsednika vlada v sporočilu za javnost med Janševimi dvostranskimi srečanji ni navajal srečanja z Obamo, temveč pogovor s predsednikom Makedonije Gjorgijem Ivanovom ter s predsednikom Azerbajdžana Ilhamom Aliyevom, s črnogorskim premierjem Igorjem Lukšićem in z v avstralsko predsednico vlade Julio Gillard. Šala o tem, da se je morala tudi tokrat slovenska diplomacija za nasmeh Baracka Obame v družbi našega premierja kakorkoli naprezati, je torej resnično iz trte izvita.
Prejšnji premier pa je dobil termin v Beli hiši po prizadevanju slovenske diplomacije (sodeč po zapisanem v ameriških depešah si je celo osebno zelo prizadeval za srečanje z Obamo). Hkrati pa je treba vedeti, da si za tovrstna srečanja predsednika ZDA izjemno prizadeva celo ameriška diplomatska mreža. Vsak ameriški veleposlanik si šteje v čast, če v njegovem mandatu uspe posredovati in doseči srečanje predsednika ZDA z voditeljem države, v kateri sam vodi veleposlaništvo. Zato imajo v Beli hiši in v State Departmentu najbrž ogromno dela samo z odločanjem o tem, koga bo v naslednjih mesecih bodisi obiskal bodisi sprejel predsednik. In od vsakega srečanja si najbrž obetajo koristi, zato skrbno tehtajo, komu bo Obama namenil uro svojega dragocenega časa.
Ni zastonj kosila
In če smo v začetku dejali, da je v vsaki šali drobec resnice, velja opomniti na znani ekonomski rek, da ni zastonj kosila. Druženja, srečanja in rokovanja v klubu najbolj razvitih, politično in vojaško najmočnejših niso zastonj. Vsaj v okviru zveze Nato je znano, zakaj Slovenija v času varčevanja in klestenja proračunskih izdatkov na vseh ravneh participira pri tako dragem projektu, kot je 1,2 milijarde evrov težko vzpostavljanje nadzora kopnega iz zraka.
Seveda Slovenija teh zmogljivosti ne potrebuje, a vendarle namerava prispevati 6,8 milijona evrov, kakor se je bila že pred leti zavezala. "Zavezništvo to potrebuje, Slovenija na strateški ravni pa ne, vendar se je slovenska vlada kot članica zavezništva odločila za sodelovanje v projektu, ker zaščito s takšno zmogljivostjo posredno uživajo tudi naši vojaki, ki skupaj z zavezništvom sodelujejo v operacijah," je sodelovanje Slovenije v projektu komentiral Primož Šavc, direktor direktorata za obrambno politiko na obrambnem ministrstvu. Za to dobro politično držo se torej Slovenija odloča kot zgledna članica Nata. Mirne duše bi slovenska vlada v preteklosti lahko odklonila sodelovanje pri tem dragem projektu, a pričakovanja članic bi se okrepila na kakšnem drugem področju vzpostavljanja kolektivne obrambe, denimo več vojakov in več opreme v katerem od kriznih žarišč, kjer je prisoten Nato. Lahko bi prispevala sredstva pri kakšni drugi zmogljivosti za skupno dobro vseh držav članic itd.
Gre torej za izpolnjevanje zavez, kriterijev, pričakovanj ... Ni zastonj kosila v Natu in ni zastonj fotografije z nasmejanim ameriškim predsednikom. In če smo omenjali, da iz dobrih meddržavnih odnosov lahko ena države povleče več koristi kot druga, lahko omenimo, da bo ameriško podjetje, ki proizvaja brezpilotna letala, zaslužilo 1,2 milijarde evrov, denar pa bo poleg ZDA prispevalo kar 13 držav, drugih članic. Dolgoročno pa bodo sistem z denarjem iz svojih proračunov vzdrževale vse države članice. Kdo se torej na fotografijah med rokovanji z voditelji držav članic zveze Nato lahko najslajše smeji?
Aleš Kocjan
... drugič z drugim slovenskim premierjem.