7DNI - sreda, 9. maj 2012
iskanje
Sem nezmotljiv, sem "terorist"!
Skozi mnoga leta svojega dela z ljudmi sem prišel do ugotovitve, da človeštvo v sebi nosi nešteto vzorcev, ki sem jih poimenoval energijske zasvojenosti. Te se mi v podzavesti posameznika odslikavajo zelo specifično, zato mi jih ni težko razbrati. Vse te odvisnosti pa bi lahko razvrstil po skupkih; eden teh, pa tudi eden najbolj destruktivnih podzavestnih vzorcev je, "jaz imam prav in se ne motim"; namenoma sem uporabil zaimek jaz. Ta podzavestni vzorec pogosto nosijo ljudje z visoko formalno izobrazbo in so praviloma na vodstvenih položajih. Njihovo razmišljanje in delovanje usmerja razum in moderna zahodna materialistična miselnost. Kadar so ti odvisniki zelo uspešni, so gospodovalni, saj mislijo, da so nezmotljivi. So nočna mora za sodelavce, saj ne pristajajo na kompromise. Člani njihovih družin pravijo, da je življenje z njimi komaj znosno in da postanejo agresivni, če ni vse tako, kot so si zamislili. Verjetno jih slišite reči, da jih nihče ne posluša, da se ne dela tako, kot so oni zahtevali in podobno. Če se izrazim humorno, bi rekel, da imajo njihovi podrejeni "slabo karmo". To pa je dejstvo in to dejstvo so življenjske situacije, ki ponujajo dušne izkušnje, glede na predhodne izkušnje.
Tovrstne zasvojence lahko prepoznamo v mnogih voditeljih, predvsem tistih, ki so se v zgodovino zapisali kot hudodelci in avtokrati. Ena temeljnih lastnosti teh odvisnikov je splošno nezadovoljstvo, saj se neprestano srečujejo z ljudmi, ki se z njimi ne strinjajo. Takrat postanejo agresivni, pogosto z dejanji ali pa samo v sebi, in to oddajajo v okolje. Podobno kot ostale vzorce, tudi tega lahko prenesemo iz prejšnjih življenj, ga podedujemo ali pa si ga ustvarimo sami, še posebej, če smo uspešni. Taki "teroristi" so pravzaprav povsod okoli nas, tisti, ki z njimi živijo, pa so si to zaslužili s svojimi predhodnimi dejanji. Ljudje s tem vzorcem po navadi komunicirajo na, kot se je izrazil moj profesor na poslovni šoli, "podoficirski način", kakor menda taki vrsti komunikacije pravijo na Zahodu - razumemo pa jo v smislu "to je pravilno zato, ker jaz tako rečem in ne zato, ker je prav". Značilen je za vojsko, policijo, šole, bolnice, torej v sistemih, ki morajo biti urejeni strogo hierarhično. In dogaja se tudi v družinah.
Stalno nezadovoljstvo, ki ga čutijo ti zasvojenci, ter užaljenost in jeza pa slej ko prej začno vplivati na njihovo zdravje in odnose. Pogosto imajo težave z jetri, žolčnikom in srcem. Dajejo vtis vzvišenosti in pretirane samozavesti, ustvarjajo videz "jaz sem nekaj več". Težko sprejmejo, da je vzrok za njihove težave podzavestna odvisnost "jaz imam prav in se ne motim", zato je uspešno zdravljenje pogojeno prav s sprijaznjenjem, da če želijo zaživeti drugače, se morajo spopasti s tem vzorcem.
"Idealiziranje" je podzavestni vzorec, ki je nadgradnja prejšnjega in ga dopolnjuje. Je precej zoprna odvisnost, ki prav tako poraja neprestano nezadovoljstvo. Idealiziranje nečesa ali nekoga lahko pomeni olepšano vnaprejšnjo predstavo o nečem, prikazovanje česa kot popolnega in vzornega. To, kar si predstavljamo kot idealno, pa se zgodi redko - namreč ideal je lahko uresničljiv ali neuresničljiv, pričakovanja pa porajajo nezadovoljstvo. Idealne predstave, ki jih gojimo ljudje, posegajo v naravni red, ker v naravi pojma idealno ni, če predpostavimo, da je narava brez človekovega posega sama sebi dovolj. Idealno naj bi bilo tisto, kar je usklajeno z naravnim redom, s karmo, s tistim, kar se nam mora zgoditi.
Če so ljudje s tem vzorcem na delovnem mestu na visokem položaju, za dosego "idealnega stanja po njihovem" ne izbirajo sredstev. Skrajne primere poznamo iz zgodovine; do uničenja celih narodov, ki ne ustrezajo podobi "idealnega človeka", pripomorejo ideološki voditelji - okolje urejajo po svojih zamislih in predstavah, četudi pri tem posegajo v naravni red. Nič ni narobe, če težimo k nekemu idealu, vendar pa lahko postanejo tisti, ki v sebi nosijo ta vzorec, nasilni in škodljivi. Z odvisnostjo vedno nastopata tudi zavestna ali podzavestna agresija do vsega, kar ne ustreza idealni predstavi. Vzorec staršev se velikokrat skupaj z agresijo nezavedno prenaša tudi na otroke.
Tudi idealiziranje partnerja je odvisnost, ki jo uvrščamo med zgornje vzorce. Največkrat je to lastnost žensk, ki si želijo od svojega partnerja še nekaj več in jih ta nikoli ne more povsem zadovoljiti. Nekoč so si ustvarile idealno sliko svojega bodočega partnerja, lahko je celo že v njihovem genskem ustroju, in jo zamrznile. Ta slika je model, služi vse dotlej, dokler se oseba ne sooči z zasvojenostjo in jo poskuša odpraviti. Zanimivo je to, da partner ta vzorec pri partnerki čuti, četudi je samo podzavesten in se partnerka do njega obnaša povsem v redu in na videz nezahtevno. Partner pa se kljub temu počuti ogroženega, zveza pa zato ne funkcionira zadovoljivo. Žal je tudi veliko primerov alkoholizma povezanih prav s tem vzorcem, zaradi njega pa razpade tudi veliko zvez.
V šali včasih rečem, da niti bog ne more ustvariti tako popolnega moškega, kot si ga lahko zamisli ženska.
Marjan Ogorevc, bioterapevt
Ljudje s tem vzorcem na na visokem položaju za dosego "idealnega stanja po njihovem" ne izbirajo sredstev.