7DNI - sreda, 9. maj 2012
skrito odkrito
Duhovi so
Babica je v kuhinji kmečke hiše varovala vnuka, ki je nenadoma planil v jok. Opazil je namreč žalosten, izmučen obraz, ki je buljil vanj iz zbledelih opečnatih ploščic na kuhinjskih tleh. Babica ga je poskušala zbrisati s tal, a oči so se samo še bolj razprle, obraz je dobil še izrazitejšo podobo trpljenja.
Duhovi naj bi bili "brezčasni odtisi, ki so nam jih zapustili ljudje, umrli v skrbeh, težavah, nasilju in strahu, ter proizvajajo divja čustva".
Po tem dogodku, ki se je primeril avgusta 1971, se je gospa povezala z lastnikom hiše, ki je živel v Belmezu, v bližini Cordobe. Ta je v hišo poslal delavce, ki so odstranili opečne ploščice in tla zabetonirali. Toda tri tedne pozneje se je obraz spet prikazal, njegove poteze so bile še bolj izrazite kot prvič. Sklenili so kopati še ob hiši in so ugotovili, da stoji na ostankih srednjeveškega grobišča. Obrazi so se potlej prikazovali povsod po tleh v kuhinji. Najprej eden, nato še eden in nato cela skupina. Ko so kuhinjo zaprli in jo zapečatili, so se prikazali štirje novi obrazi v drugem delu hiše in zelo občutljivi mikrofoni, ki so jih namestili uradni preiskovalci, so posneli glasove, katerih človeško uho ni več sposobno zaznati - vzdihe in glasove v nenavadnem jeziku. Potem so obrazi in glasovi izginili enako skrivnostno, kot so se bili prikazali, ne da bi pustili kakršenkoli namig o tem, kdo so in zakaj so se prikazali. In tako je neznano spet vdrlo v svet znanega in dokazalo, da tudi v dobi visoko razvite tehnologije in znanstvenih odkritij obstajajo skrivnosti iz sveta duhov, ki izzivajo naš razum. Še nikoli prej niso bili duhovi predmet tako obsežnih in natančnih raziskovanj kot prav v zadnjih štiridesetih letih. Izkazalo se je, da so bili nekateri primeri očitne prevare ali zablode, drugi pa so pustili dvome. Toda bilo je tudi nekaj pojavov, ki jih niti strokovnjaki niso znali pojasniti.
Moški v verigah
Že od pradavnine človek verjame v duhove. Strah, da bi se mrtvi vračali in vznemirjali žive, je pripomogel k nastanku različnih obredov, katerih cilj je bil zagotoviti, da bodo duše umrlih počivale v miru. Stari Babilonci, Egipčani in Asirci so dajali v grobnice obredne darove, da bi z njimi pomirili duhove. Tudi Grki in Rimljani so verovali, da duše umrlih, ki ne najdejo miru, blodijo po svetu in preganjajo hudobne ter strašijo dobre, še posebno, če truplo ni bilo ustrezno pokopano ali upepeljeno. Plinus, rimski konzul v Suri, je napisal zgodbo o neki hiši v Atenah, ki so jo duhovi dolgo obiskovali. Naposled se je vanjo vselil filozof Athenodorus, da bi tam stražil. Ko se je duh, ki je za seboj vlekel verige, prikazal, mu je filozof sledil, vse dokler duh ni izginil na dvorišču. Filozof je označil mesto, in ko so tam naslednji dan začeli kopati, so v zemlji našli skelet moškega v verigah. Potem ko so okostje javno sežgali, se duh ni več prikazal.
V stari Indiji so ljudje puščali hrano in druge darove v svetiščih, da bi tako omilili baute, duhove z majhnimi, rdečimi telesci in levjimi zobmi, o katerih so bili prepričani, da ponoči hodijo naokoli. Kitajci so nastavljali pogače, da bi pomirili prikazni, ki so se prikazovale, obkrožene z zeleno svetlobo. V japonski ljudski folklori obstajajo razmršene ženske v belih oblačilih, samurajski bojevniki z jasno vidnimi brazgotinami zemeljskih ran in lisice, ki se spremenijo v čudovita dekleta in začarajo vsakogar, ki jih vidi. Indijanci v Severni Ameriki so imeli obredne plese, da bi pregnali duše mrtvih, ki po njihovem verovanju cvrčijo kot črički.
Danes mnogi strokovnjaki prisegajo na teorijo Mauricea Barbanella, ki je izdal knjigo Novosti psihologije in je prepričan, da so duhovi "brezčasni odtisi, ki so nam jih zapustili ljudje, umrli v skrbeh, težavah, nasilju in strahu, ki proizvajajo tako divja čustva, da lahko napolnijo prostor". Ti vtisi so tu kot na občutljivem filmu. Toda potrebni so še dovzetni ljudje, ki bi bili v danem trenutku in primernih okoliščinah sposobni razviti sliko. Vrsto let so iz tistih, ki so verjeli v duhove, brili norce. Včasih so to delali iz gole hudobije, kot na primer dečki v 18. stoletju, ki so na oklepe želv nameščali sveče in potem živali spuščali na pokopališča. Mnogi "duhovi" so bili razkrinkani, vendar pa ostaja dejstvo, da ima zelo cenjeno Društvo za psihična raziskovanja, ustanovljeno leta 1882, spisek, ki vsebuje, samo za območje Velike Britanije kar 700 dobro dokumentiranih doživetij, za katera do zdaj še ni razumnih in logičnih razlag.
Aljaž Jug
Za 700 primerov pojavljanja duhov uradna znanost nima razumnih in logičnih pojasnil.