Prva stran

Intervjuji

Pomagajmo

Slavni

Ikone

Kulinarika

Tehnopop

Vrt in rože

Zdravje

Moč volje je aktualni moto Simona Vogrinca. 28-letnega Mariborčana, ki je 30. oktobra lani na minskem polju na Jahorini nad Sarajevom ostal brez nog. Pol leta kasneje je odločen, da bo zopet hodil. S pomočjo prijateljev zbira denar, potreben za nakup kvalitetnih protez, ki bi mu omogočile popolno vrnitev. Pogum je tisto, kar ga teh dneh, ko otroci zbirajo zamaške, ko se vrstijo humanitarne prireditve zanj, ko za osem evrov kupujemo majice z njegovim logom, drži pokonci in ga vleče naprej. Še pred mesecem dni je bil na invalidskem vozičku, sedaj uporablja proteze in si pri hoji pomaga s palico. Proti koncu leta, ko naj bi mu vgradili najsodobnejše proteze, bodo le še zdravniki opazili, da je Simon Vogrinec invalid.

"V situaciji, v kateri sem, je treba biti tudi pogumen. A hkrati - to, kar se je zgodilo meni v zadnjih mesecih, si vsi predstavljamo kot tragedijo vseh tragedij. Tako tudi je. A ko najdeš smisel, voljo za nov začetek, takrat je vse mogoče. Nismo zastonj zapisali našega gesla - Kjer je volja, tam je moč. To, kar sedaj organiziramo po slovenskih krajih je tisto, kar me žene, mi vrača voljo do življenja."

- Ko ste v trenutkih takoj po nesreči ležali sami tam v neki grapi Jahorine, se je verjetno začela ta zgodba, ki jo danes opisujete z zmago volje nad razmerami.

"Takoj potem, ko je mina eksplodirala, sem bil prepričan, da bomo vse rešili zelo hitro. Še pomislil nisem, da bom ostal brez nog. Najprej je tako tudi kazalo - da bo z nogami vse v redu. A so se potem pokazale tragične posledice tistih treh ur, ko sem na Jahorini sredi min ležal nemočen. Takrat sem si "pridelal" amputacijo. V prvi uri po nesreči sem sicer bil prepričan, da bodo reševalci kmalu pri meni. Da mi bodo pomagali, da se bo začelo zdravljenje in bo vse v redu. Po uri čakanja to ni več bilo tako samoumevno."

- Vmes ste uspeli uporabiti vso znanje, ki ste si ga nabirali kot medicinski tehnik v mariborski bolnici. Lajšali ste si bolečine, zaustavili krvavitev ...

"Z vidika zdravstva mi je bilo povsem jasno, kaj moram narediti. Predolgo sem že v tem poslu in lahko bi me zbudili ob dveh zjutraj, pa bi vedel, kako in kaj. Z vrvicami padala sem si povezal obe nogi in tako zaustavil krvavitev. Zatem sem se po pobočju ulegel z glavo navzdol, da sem še tako zmanjšal odtekanje krvi iz ran. Tako sem bil tudi prepričan, da sem naredil vse, kar je bilo v moji moči. Samo reševalcev, ki bi me odpeljali do bolnice, teh ni bilo od nikoder."

- Kljub temu, da ste profesionalec, pa si verjetno niste nikoli predstavljali, da boste žrtev in reševalec v eni osebi.

"Žal je naneslo, da sem moral vse to opraviti na sebi. Tudi v takih trenutkih je treba ohraniti trezno glavo. Paniki ne gre odpreti vrat."

Najprej šok,

potem bolečine

- Verjetno se je v takih situacijah najtežje soočiti z bolečinami.

"Morda je bila to posledica šoka, da prvo uro nisem čutil nobene bolečine. Šele zatem so se pojavile. Z njimi se je bilo potem res najtežje soočiti. Od sile sem s prsti grebel po tisti bosanski zemlji. Rane so bile na obeh nogah zelo hude. V bolnici so mi potem amputirali obe nogi in odprli so mi prstni koš, ker se mi je od dehidracije zlepilo črevo. To je bil edini dodatni poseg. Manjši šrapnel je sicer zašel v jetra in tam bo tudi ostal, saj bi pri poskusu odstranjevanja naredili več škode kot jo povzroča sedaj, ko je v mojih jetrih. Drugi železni okruški niso nevarni in tudi ti bodo ostali v mojih nogah in v drugih delih telesa. Tako majhni so, da jih je težko celo locirati; zato se kirurgi niso odločili za njihovo odstranjevanje. Bolečin je iz dneva v dan manj, a se še zmeraj pojavljajo. Predvsem bolijo tisti deli okončin, ki so mi jih odrezali - fantomske bolečine. Kot da bi ti v nogo kdo zabil žebelj. Razširi se zelo intenzivna bolečina, ki po nekaj sekundah mine."

- Se spomnite trenutka, ki je sledil, potem ko ste aktivirali pehotno mino?

"Spomnim se poka, vrglo me je po tleh. Spomnim se čudno belega oblaka. Močno se je pokadilo. Takoj sem vedel, kaj se je zgodilo. Aktiviral sem odskočno mino, ki je imela v sebi okoli 400 gramov eksploziva. Eksplodira šele, ko je 80 centimetrov od zemlje in ubija v premeru 30 metrov. Imel sem srečo, da sem na hrbtu nosil sedež padala. Ko sem mino aktiviral, se je dvignila za mojim hrbtom in se zaletela v spodnjo desko ter padla po tleh. To ji je odvzelo udarni val in zato sem še zmeraj tukaj. Sicer bi me odrezalo v pasu."

- Za mnoge ste se tam na minskem polju znašli tudi po nepremišljenosti.

"Verjetno sem na minskem polju že pristal. Pehotno mino pa sem aktiviral med vračanjem proti vrhu planine. Želel sem ponoviti štart. Nihče ni slutil, da bo tam šlo karkoli narobe. Teh poletov se nikakor nismo lotili nepremišljeno. Za informacije smo prosili tudi lokalne padalce in med njimi nihče ni omenjal, da bi tam lahko bile mine. Domačini so to področje stalno preletavali."

Elektronsko

umetno koleno

- Od takrat je minilo že nekaj mesecev, v Sloveniji je stekla obsežna humanitarna akcija zbiranja denarja za kvalitetne proteze. Kako daleč ste tačas?

"Nad odzivom ljudi, ki so pripravljeni pomagati, sem prijetno presenečen. Zbrali smo že približno polovico potrebnega denarja. Potrebujem okoli 80.000 evrov. Vsekakor je nadkolenska proteza tista, ki mi sedaj povzroča največ težav pri hoji. Najbolj komplicirani del proteze pa je umetno koleno. Samo ta del stane okoli 50.000 evrov. V njem je vgrajena elektronika s senzorji, ki reagirajo glede na podlago. Koleno se prilagojeno odpira in zapira. Razlika v primerjavi s klasično protezo je vidna predvsem pri hoji po klancu navzdol. Takrat to koleno zavira z določeno silo in mi omogoča hojo. Koleno, ki ga uporabljam sedaj, je za take poti nevarno. Treba je biti umetnik, da ne padeš. Sedaj si pomagam s palico. Ko bom imel moderno koleno, pa bom lahko normalno hodil."

- Bomo takrat, ko boste nosili ta tehnološki čudež, še sploh opazili, da noge niso vaše?

"Strokovnjaki, tisti, ki se s temi rečmi ukvarjajo poklicno, bodo takoj vedeli, da sem invalid. Ostali bodo morali biti zelo pozorni, da me bodo razkrinkali. Dogovarjam se s firmo Otto Bock, ki je ena vodilnih v svetu za izdelavo takšnih protez. Tam delajo tudi za ameriško vojsko, po uporabljeni tehnologiji so špica v svetu. Žal pa do takega kolena ni mogoče priti z našim zdravstvenim zavarovanjem in ga je treba pošteno plačati."

- Po Sloveniji je tačas kar nekaj humanitarnih dogodkov, posvečenih vašemu okrevanju. Uspete ohraniti nadzor nad vsem, kar se dogaja?

"Nad večjim delom akcij imam popoln nadzor. Tisti, ki nameravajo karkoli organizirati, se najprej obrnejo name in me vprašajo za mnenje, dovoljenje. Nekaj je bilo tudi poskusov zlorab, a takrat se hitro zahvalimo in prekinemo sodelovanje."

- Po številnih slovenskih šolah zbirajo zamaške za vas. Kako poskrbite za te zamaške in kje končajo?

"Za zbrane zamaške smo uvedli dve poti. Določene šole zamaške prepeljejo do zbirnih centrov, kjer jih naši aktivisti prevzamejo. Po drugih šolah zamaške prevzemamo neposredno. Prepeljemo jih na moj dom, kjer jih je treba sortirati in izločiti neuporabne dele. Potem jih odpeljemo v firmo na Koroškem, kjer jih reciklirajo in iz njih izdelujejo ohišja za akumulatorje. Poleg zamaškov imamo tudi organizirano prodajo majic in zapestnic. Deset ljudi je angažiranih na teh projektih."

- Vaši bivši sodelavci na psihiatričnem oddelku mariborske bolnišnice, kjer ste bili zaposleni, pravijo, da boste kmalu zopet v stari službi. Na ta način bi bil krog vračanja po poškodbi zaključen.

"Z dosedanjimi dogovori z vodstvom bolnišnice sem zadovoljen. Mesto zdravstvenega tehnika na psihiatriji me še zmeraj čaka. Nedavno sem končal program rehabilitacije, treba bo še narediti fiksna ležišča za proteze in za koleno. Ko bo to urejeno, bo program rehabilitacije dokončan."

- Je v vaših načrtih še kaj prostora za šport?

"Če se bom dovolj potrudil, se bom lahko v prihodnosti ukvarjal tudi s športom. Poskusil bom živeti življenje, ki je čim bližje tistemu, ki sem ga živel do nesreče. Doma še hranim jadralno padalo, samo da si danes z njim še nimam kaj početi."

Stalna povezava do članka:

Komentarji obiskovalcev:

(brez komentarjev)

Vaš komentar:
Vabimo vas, da napišete svoje mnenje, komentar ali pripombo k članku.

Komentarji, ki vsebujejo HTTP povezave do drugih spletnih strani, ne bodo prikazani. Če želite v komentarju objaviti povezavo, jo napišite brez HTTP na začetku.

(ime)

V skladu z zakonom ZVOP-1 bo podjetje Večer vpisane podatke uporabilo zgolj za interno komunikacijo s pisci komentarjev in jih ne bo posredovalo tretjim osebam. Zaradi varnosti se bo ob komentarju izpisal IP naslov računalnika.

Posnetek prireditve Zdenko Domančiċ v Mariboru
(predavatelj govori v hrvaškem jeziku brez prevoda)

Dogodki: predavanja in predavatelji, ki vam lahko spremenijo življenje

Je v Mariboru zdaj boljše, kot je bilo pod Kanglerjem?

Iskanje:

7DNI (5. DECEMBER 2012): Preverite preden pojeste Najpopolnejši seznam aditivov (prehranskih dodatkov) s polnimi imeni

• Najbolj brani članki v zadnjih 365 dneh

Tednik 7dni na kanalu RSS:
www.7dni.com/rss