7DNI - sreda, 18. april 2012
na glas
Dimna zavesa
Nenavadno bi bilo, da bi opcija, ki je v parlament jahala na tradicionalnih vrednotah, med katere sodi tudi družina, okrnila prav te.
"V nobenem običajnem pomenu besede temu ne moremo reči varčevanje, to je razlaščanje," o vladnih varčevalnih ukrepih pravi kolumnist Tomaž Mastnak. Najbolj bodo varčevalni ukrepi, vsaj tako se zdi, prizadeli mlade in mlade družine. Ti pa že tako ali tako nimajo veliko, kvečjemu kak stanovanjski kredit do šestdesetega leta. Znižanje nadomestila za čas bolniškega in porodniškega dopusta, enkratne pomoči družini ob rojstvu otroka, ukinjanje brezplačnega vrtca za drugega otroka v vrtcu, subvencij za prehrano ...
Dolgo časa že populacija mladih ni bila v tako vsaj na videz brezizhodnem položaju, destimulirana in zaskrbljena glede lastne prihodnosti. Ohranjanje statusa študenta z umetnim podaljševanjem študija, pošiljanje prošenj za službo v neskončnost, delo preko študentske napotnice ali verižne službe za določen čas, predraga najemniška stanovanja, potem pa še nove varčevalne napovedi ... Je v takšnih okoliščinah sploh mogoče razmišljati o družini, o prihodnosti?
Zaskrbljene so tudi družine, tako tiste, ki že sedaj težko shajajo, kot tiste, ki so doslej spodobno živele. Bo delovno mesto zdržalo, bo mogoče še naprej odplačevati kredit, bo sploh mogoče otroke peljati na počitnice? Niti bolj izobraženi, ki imajo praviloma varnejše službe, ne morejo spati mirno, saj ti ugodne službe in normalnega življenja ne omogoča več niti doktorat. Anita Ogulin iz Zveze prijateljev mladine v Mostah znova in znova opozarja, da je pritisk obupanih in nemočnih na civilne organizacije vsak dan večji. Nekateri starši otrok ne pošiljajo več v šolo, nekateri otroci ob ponedeljkih v šoli "goltajo" hrano, ker čez vikend na domači mizi ni bilo dovolj, položnice ostajajo neplačane ... Zagotovo srhljiva slika družbe, kakršne nismo želeli postati. Za marsikoga, posebej bogate, pa zelo oddaljen in nerealen svet.
Res je, varčevati je treba! Pa vendar, ali je treba varčevati tako, da najprej dovoliš eliti, da razgrabi družbeno lastnino, nekontrolirano bogati, potem pa zaradi tega usekaš med rajo? Ali res morajo davek za odločitve vlade, ki je gledala na kratkoročne učinke in ljudi, namesto da bi varčevala, v času debelih krav razveselila in razvadila s predvolilnimi bombončki kot so brezplačni vrtci ali brezplačna malica v šoli, plačati vse družine? Bo, če se bodo ljudje odpovedali socialnim pravicam, gospodarska rast res prinesla boljše življenje? In spet, ali nimamo socialne države zato, da bi z medsebojno solidarnostjo vsi bolje živeli? Pa še, zakaj ne bi Slovenija enkrat za spremembo dobre rešitve, kot je polno plačan porodniški dopust, kljub temu, da je v drugih državah ta urejen drugače, ohranila?
Medtem ko država z omenjenimi ukrepi, spreminjanjem standardov v šolah in zmanjševanjem sredstev za izobraževanje udriha po "prihodnosti", kot običajno pravimo otrokom in mladim, civilne iniciative ter pobude, ki se zavzemajo za družine in pravice otrok, na ukrepe, ki bodo marsikateri družini najbrž docela zagrenile življenje, ne opozarjajo tako agresivno kot ob referendumu o družinskem zakoniku. Študentska organizacija, ki je prav tako bila na nogah in ulicah zaradi veliko manj drastičnih posegov v življenje skupine, ki jo zastopa, tokrat previdno molči. O razlogih lahko samo ugibamo.
Morda se bo na koncu izkazalo, da je politika popustila in družinam "velikodušno" nekatere od napovedanih ukrepov vrnila v obstoječe stanje, denimo porodniški dopust. Nenavadno bi namreč bilo, da bi opcija, ki je v parlament jahala na tradicionalnih vrednotah, med katere sodi tudi družina, okrnila prav te. So oblastniki spet spuščali dimno zaveso in strašili ljudi, da bi spregledali katerega od drugih ukrepov oziroma, da bi bilo druge "lažje" sprejeti? Nevarno za zdravje ljudi in predvsem podlo! Kakorkoli že, ne glede na to, kdo je na oblasti, bi od politike, ko se vsi strinjamo, da spremembe so potrebne, pričakovali svežih, neprežvečenih in predvsem daljnovidnih ukrepov.
Franja Žišt
Zakaj ne bi Slovenija enkrat za spremembo dobre rešitve, kot je polno plačan porodniški dopust, kljub temu, da je v drugih državah ta urejen drugače, ohranila?