7DNI - sreda, 11. april 2012
iskanje
Zasvojenosti skozi pogled bioterapevta
Gospod Marjan,
v 7 dni smo brali serijo člankov o zasvojenostih. V vaših knjigah o karmični diagnostiki govorite o prvinskem vzroku, odvisnosti pa obravnavate nekoliko drugače kot psihologi, psihiatri ali zdravniki. Kje in kako se vaše gledanje na ta problem razhaja s splošno priznanim strokovnim mnenjem?
Nepotešena bralka
Spoštovana bralka,
nepotešenost nas vodi v raziskovanje, odpira nas za nove ideje, brez bojazni, kaj bi lahko našli onkraj. Tako so naše izkušnje veliko bolj intenzivne, pristajamo na napeto igro življenja. Vse to nam omogoča dvig samozavedanja. Tudi odvisnosti lahko gledamo v luči nabiranja izkušenj, kar omogoča človekov duhovni razvoj. Prav zato je na odvisnost in na odvisnika treba gledati brez obsojanja.
Pogled bioterapevta ni drugačen, ni stranpot medicinske doktrine, pač pa korak nazaj - vračanje v predfazo nekega dogajanja, ki bo ostalo v energijskem zapisu in čakalo na impulz, ko bo vedenje postalo kompulzivno.
Uradna medicina je postavila izhodišče za svoje ravnanje v telo. To telo razmišlja z možgani, v njih naj bi bil sedež zavesti. A tudi čustva in misli so zemeljski del našega bivanja. Medicina deluje na ravni fiziologije; depresijo zdravi kot posledico kemičnih sprememb v telesu - s snovmi, ki bodo spet povzročile kemično spremembo v telesu. Vzrok bolezni v mnogih primerih enačijo s simptomom. Zdravijo torej simptome, ne pa vzrokov. Seveda se tudi medicina strinja, da je edina trajna rešitev iz labirinta zasvojenosti sprememba mišljenja in čiščenje duševnih strupov. Vendar pa temu ni kos - ustavi se na stopnji perspektive človeka kot telesa, ki razmišlja. Če bi bila medicina uspešna, potem bi dodajanje kemičnih snovi moralo delovati na bolezen. A velikokrat ne deluje, še posebno težko pa so ozdravljive duševne težave. Niti poglobljena in dolgotrajna psihoanaliza ni zagotovljeno uspešna. Zakaj? Ker smo odtujeni od popolnega zavedanja, ker zgubljamo nit, ki ji pravimo smisel življenja, ker ne zmoremo širokega vpogleda na človekovo umeščenost v vesolje. To je tako, kot če bi načrtoval strojno opremo, pa ob tem pozabil, da se računalnik mora napajati z elektriko.
Če izhajamo iz tega, da je človek energijsko in duhovno bitje, potem je nemogoče pričakovati ozdravljenje katerekoli težave, ne da bi zdravili tudi eterično telo in preko duše iskali stik z duhom. Medicina tudi psihične težave zdravi alopatsko, s tem pa vpliva na fiziologijo. Znanstvenica dr. Candace Pert je postavila temelje za odkritje endorfinov in receptorjev opiata v naših celicah, na katere se ti opiati vežejo. V svoji knjigi Molecules of Emotion navaja, da je na primer problem z zasvojenostjo ali depresijo nastal nekje globlje od telesne ravni. Posledica je, da možgani proizvajajo manj nevrotransmiterjev, kot so dopamin, serotonin, histamin, glicin, acetikolin, norepinefrin ... , ki jih avtorica imenuje molekule emocij. Ti se vežejo na receptorje v celicah in nosijo informacije, ki nam dajejo občutek sproščenosti, sreče. Posledica je depresija in podobne težave. Tudi heroin se veže na iste receptorje, zato postanemo od njega odvisni, saj nadomesti nevrotransmiterje. Če malo poenostavim, medicina poskuša od zunaj vnesti manjkajoče kemikalije (ki jih telo sicer zna samo proizvajati), da se vežejo na receptorje. Po tem pa se njeno delo konča. Zdravnik ne preveri, ali so zdravila učinkovala trajno, in če niso, zakaj ne.
Bioterapevt se zaveda vseh razsežnosti človeka. Osebo pogleda skozi, vidi jo v nadčasu - v različnih obdobjih življenja, zazna prtljago iz njegovih prejšnjih življenj, vidi (občuti) namen duše. V tem trenutku je zasvojenost kot vsaka druga bolezen ali težava. Ima nek vzrok, ki je včasih tako zagonetno skrit, da je že skoraj neverjeten. Bioterapija je podobna psihoterapiji, le da psihoterapevt z osebo zelo počasi prihaja do spoznanja - gradi ga nadvse previdno, bioterapevt pa dobi nenaden uvid in pri tem je podoben šamanu oziroma jasnovidcu. Seveda tudi bioterapevt ne uspe vedno razkriti pravega vzroka; včasih odkrije le delni vzrok, ki ima še predvzrok, spet drugič odkrije vzporedni vzrok, ki ni nadaljevanje prejšnjega, pač pa je nastal zaradi nekega drugega vzroka. Seveda si sam ne delam utvar, da vedno najdem tisti pravi vzrok in da bo to že dovolj za ozdravitev. Je pa to zelo pomemben korak na poti k ozdravljenju in je lahko medicini zelo v pomoč - medtem ko bo ta zdravila telo, bo duša dobila moč, energija bo preplavila telo in tako bo zdravljenje zelo verjetno uspelo. Zdravniki, psihiatri in ostali terapevti se ne motijo, le ni jim dovoljeno, da javno in glasno priznavajo načine, ki niso znanstveno podprti. Zdravnik bi rekel, da mora delovati tako, da ne škodi. To je zelo pomembna premisa. Zato je pomagati osebi vzpostaviti ravnovesje na čustveni, mentalni in duhovni ravni zelo zahtevno. Kadar smo na primer čustveno prizadeti in miselno razsuti ter zmedeni, posegamo po snoveh, ki nam vsaj začasno pomagajo vzpostaviti ravnovesje. Moje terapevtske izkušnje kažejo, da mnogi ljudje lahko normalno funkcionirajo, ko potešijo potrebo po alkoholu, cigaretah, drogah ali škodljivem kompulzivnem ravnanju. Srečal sem ljudi na zelo zahtevnih delovnih mestih, ki naporen delovni dan zdržijo le ob poživljajočih drogah. Na terapiji sem imel alkoholika, ki kljub zdravljenju in veliki volji ni zmogel opustiti občasnega opijanja. Z ženo sta se zavedala, da mora biti zato globlji vzrok in da bi se lahko osvobodil odvisnosti, če bi se ta vzrok razkril. Našel sem dva ključna vzroka: travmo iz prejšnjega življenja, ker je ostal brez staršev, drugi vzrok pa je nastal v tem življenju, ker kot otrok ni bil pričakovan - mama ga ni želela roditi, ker ni imela stalnega partnerja. V nekem trenutku je posegel po alkoholu in si morda tako rešil življenje, saj je že razmišljal tudi o samomoru. Z alkoholom si je vzpostavljal notranje ravnovesje. Že samo s spoznanjem tega mojega razkritja se je napetost v njem sprostila. To je bil začetek zdravljenja in sčasoma se je, ob medicinskem zdravljenju in ženini pomoči, vrnil v življenje brez zasvojenosti. Primer tega alkoholika kaže na to, kako je zasvojenost v njegovem življenju odigrala del vloge osebnostne evolucije in razvoja duše in duha. Ta izkušnja je zagotovo oplemenitila tudi odnos z ženo in tudi njej podarila izjemna spoznanja. Vendar pa naj zasvojenosti ne bi prevzele vloge v vsem življenju; morali bi jih prepoznati, jih izkusiti in uporabiti kot pomoč za rast, nato pa jih, ko opravijo svojo vlogo, odsloviti. Z zasvojenostjo namreč mašimo svojo neizpolnjenost ali notranjo praznino ali pa nezmožnost soočiti se s sabo.
Marjan Ogorevc, bioterapevt