7DNI - sreda, 11. april 2012
aktualno
Zakaj v Sloveniji domači kapital ni več zaželen?
Podjetja naj ostanejo v slovenski lasti, izboljša pa naj se korporativno upravljanje in donosnost poslovanja teh družb, ne pa, da bi se jih (raz)prodajalo po bagatelnih zneskih.)
.Zakaj bi bilo treba Mercator nujno prodati Agrokorju, ko pa je kupec celo bolj izčrpan kot podjetje, ki je naprodaj, slovenski kmetje pa bodo odrinjeni.
V Sloveniji imamo medije, ki močno favorizirajo tuj kapital. Da so leti mediji večinoma v tuji lasti, je morda zgolj naključje. Drži tudi, da so pretekle izkušnje predvsem z lastninskimi certifikati, in pa t.i. pidi, še bolj pa z nekaterimi menedžerskimi prevzemi (Pivovarna Laško, Istrabenz, Primorje, SCT, Vegrad in številne druge družbe) prej slabe kot dobre, a je razmišljanje, kako bo tuji kapital v Sloveniji rešil vse probleme in bomo čez noč postali druga Švica, milo rečeno zmotno, če ne zavajajoče.
Pred tujim tajkunom padajo na kolena
In tako sta prejšnji teden bili napovedani dve večji tuji investiciji. Družba Platanus, ki naj bi bila v lasti Rusa Olega Derkača, bo za 30 milijonov evrov kupila Terme Maribor, IFC, ki je članica Svetovne banke, pa bo vložila 25 milijonov evrov v družbo Triglav Int, v kateri so vključene vse Triglavove hčerinske družbe na Balkanu z izjemo Slovenije. V primeru Term Maribor družbi NFD Holding in kranjska Sava rešujeta svojo (pre)veliko zadolženost, v primeru Triglava pa bo tuji partner tako ali tako investiral v poslovanje Zavarovalnice Triglav na tujem. Ali bodo tuji lastniki res prinesli bolj svetlo bodočnost omenjenima slovenskima podjetjema, bo pokazala prihodnost, a po svoje bi morale biti kupnine - čim višje so, tem bolje - določen dokaz o resnosti kupca, da ne bo svoje naložbe zapravil. A v preteklosti smo ruskemu Koksu že prodali Slovensko industrijo jekla, pa nemškemu ladjarju Petru Doehleju Splošno plovbo, pa slovenski solastniki od teh prodaj niso imeli veliko in zaposleni tudi ne.
Ne prodajati podjetij, ampak kaznovati tiste, ki si prisvajajo podjetja
Propagiranje tujega kapitala, ki je vmes marsikje v slovenskih podjetjih poskrbel tudi za ukinitev razvoja, selil velikanske dobičke v tujino, prav tako pa ob doseganju premajhnih dobičkov hladnokrvno proizvodnjo iz Slovenije selil v manj razvite države z nižjo ceno delovne sile, se torej ne zdi razumljiva. Seveda ne smemo mimo opozoril, da si v Sloveniji vsakokratna oblast skuša podrediti največja slovenska podjetja, v njih kadrovati, nameščati svoje kadre in razne svetovalce.
Za takšno ravnanje ni treba prodajati podjetij na silo, ampak takšne kadrovike enostavno kaznovati na prihodnjih volitvah, kajti tisti, ki (ne)hote uničuje slovenska podjetja za doseganje lastnih koristi, pa naj bodo to podjetja na državni ali pa na občinski ravni (poglejmo samo primere mariborskih in ljubljanskih farmacevtskih podjetij), pač ne more in ne sme biti deležen zaupanja državljanov. Z volitvami se namreč politikom (ne)posredno zaupa v upravljanje tudi določena podjetja, s katerimi bi morali ravnati še toliko bolj odgovorno, saj leta niso njihova last, ampak last lokalne ali državne skupnosti.
Damijan Toplak