Prva stran

Intervjuji

Pomagajmo

Slavni

Ikone

Kulinarika

Tehnopop

Vrt in rože

Zdravje

"Ves čas dopoldanske seje se je Hitler obvladoval. Njegovo obnašanje je bilo navidezno vljudno. Obnašal se je normalno. Prva znamenja nezadovoljstva smo opazili med prekinitvijo pri kosilu. Delegacije so se odpeljale v svoje hotele. Hitler je pospremil Mussolinija. Stopal je po hodniku v prvem nadstropju in nekaj naglo pripovedoval Mussoliniju. Hitlerjev obraz je bil jezen, oči so mu plamtele. Z naglimi in jeznimi kretnjami je poudarjal tisto, kar je pripovedoval Mussoliniju," se je spominjal Kirkpatrick. "Drugi izraz njegove volje je sledil po kosilu. Ko so se delegacije spet zbirale, sta se Chamberlain in Daladier pogovarjala. Ko je vstopil Hitler, ni mogel počakati, da bi dokončala pogovor. Nekaj časa je kazal nervozne kretnje, očitno ni znal več brzdati neučakanosti. Jezno je naročil Ribbentropu, naj Chamberlaina in Daladierja spet povabi k mizi. Čas je tekel in bližala se je noč, Hitlerjevo razburjenje pa je raslo."

Bilo je napeto, Hitler je očitno vedel, s kom ima opraviti. "Vedel je za slabosti, ki so bremenile Veliko Britanijo in Francijo in njuna predstavnika Chamberlaina in Daladierja, ali jih je vsaj čutil. Do njiju ni čutil nikakršnega spoštovanja. Ko bi ne bilo Mussolinija, ki se je še bal vojne, ker nanjo ni bil pripravljen, v Münchnu sploh ne bi bilo konference. Hitler bi pač kar zavzel, kar je želel. Tako pa je privolil v kompromis, vzel je, kar je želel, vendar tako, da je bilo pri Britancih in Francozih videti kot dostojen način. In tako, da London in Pariz nista čutila obveznosti, da bi ga morala zaradi tega napasti. Noč se je bližala in Hitlerjeva neučakanost je rasla. Proti koncu zasedanja so v dvorano prišli Göring in drugi nacistični veljaki, Göring se je med pogovorom rahlo smehljal. Zdelo se je, da je zadovoljen, ker je nevarnost minila."

Podpisovanje protokola

Hitler je bil zelo nervozen, presedal se je na blazinjaku, prestavljal noge, prekrižal roke, se obračal, dajal nogo prek druge noge, ni vedel, kam z rokami ... To so vsi opazili. Gledal je naokrog in oči so mu nemirno plamtele. Ko je bil dokument pripravljen, so ga štirje predstavniki velesil podpisali. "Trojica," se je spominjal Kirkpatrick, "je bila očitno zadovoljna s potekom dogodkov, prepričana, da je tako prav. Toda Hitler je zapisal svoje ime s takšnim izrazom na obrazu kot da bi podpisoval svojo smrtno obsodbo." Po podpisovanju protokola in zaključku konference v Münchnu o usodi Češkoslovaške oziroma Sudetov, je preostala še neprijetna dolžnost: češkoslovaški delegaciji bi morali sporočiti rezultate konference! "Odšli smo k Vojtechu Mastnyju, češkoslovaškem poslaniku v Berlinu, in ga našli skoraj v solzah. Daladier pa mu je odločno dejal, da Francija računa na uklonitev Češkoslovaške brez kakršnihkoli ceremonij." Chamberlain pa je pokazal več simpatij do Mastnyja in je dejal, da ga poskuša razumeti. "Mislim," je zapisal Kirkpatrick, "da je navidezna brutalnost gospoda Daladierja temeljila prej v tem, da se je zavedal svoje krivde, kot v hudobiji. Češkoslovaška je bila francoska zaveznica, mi pa le ena izmed članic Lige narodov brez posebne obveznosti, po kateri bi jo morali varovati."

O Chamberlainu

"Pred Münchnom nisem imel nikdar priložnosti, da bi srečal Daladierja. Imel sem vtis, da gre za slabega in zmedenega človeka. Resda ni bil rojen za to, da bi postal vojskovodja v vojni. Njegovo obnašanje v Münchnu je pri Hitlerju okrepilo prepričanje, da bo Francijo, ko bo napočil pravi trenutek, pregazil brez posebnih težav. Hitler se nikoli ni bal Francije in je zmerom prezirljivo zavračal opozorila nemškega veleposlanika v Parizu in drugih, da ima Francija najboljšo armado na svetu."

Pogovor s češkoslovaškim veleposlanikom je bil končan še pred jutrom. Tisto jutro pred zajtrkom je Chamberlain za kratek čas obiskal Hitlerja. Poslovila sta se in zatem je odletel v London. Z dokumentom iz bavarske prestolnice je zmagoslavno mahal ljudstvu. "Nikoli mi ni uspelo odkriti, kaj je imel Chamberlain v glavi med kratkim srečanjem s Hitlerjem. Tedaj sta bila popolnoma sama in nikomur med nami ni povedal, o čem sta se pogovarjala. Mar je verjel v Hitlerjevo iskrenost? Ali pa ga je morda prevaral zanos, češ da je vojna nevarnost odpravljena? Morda je tudi mislil, da je s Hitlerjem najbolje ravnati tako, da ga obvežejo z javnimi izjavami, pa je želel prepričati javnost o tem, da je ta hipoteza najverjetnejša."

Kmalu zatem so Nemci okupirali Prago, kar je bil udarec za Chamberlaina, bil je jezen. "Opazil sem, da je Chamberlain vselej, kadarkoli je kdo omenil Hitlerjevo ime, spačil obraz kakor človek, ki je pogoltnil pokvarjeno ostrigo," je zapisal Kirkpatrick. Chamberlain najbrž res ni slutil, kaj bo sledilo - bil je naiven in premalo inteligenten in ni doumel pravega smisla dogodkov. Tiste čase se je zdelo, da je Hitler malce popustil in da se bo zadovoljil z mirnim prevzemom sudetskega območja. Toda nemški führer je že imel svoj načrt in münchenskih dogovorov nikoli ni upošteval.

"Tako se je končala münchenska konferenca, dogodek, ki je še dolgo vzbujal nasprotja, razvnemal strasti in dajal motive za številne, marsikdaj celo površne komentarje. Toda zgodovina gleda na ta dogodek kot na epizodo in ne nekaj posebnega, kot neizbežnost v verigi dogodkov. S tega stališča Velika Britanija očitno ne bo mogla biti imuna zoper kritike in očitke, da je vselej omogočala Hitlerju, da je dobil položaj, s katerega je lahko izsiljeval druge. Številna opozorila je vseboval že njegov Mein Kampf pa tudi druge manifestacije nemške politike. To so vedeli celo vrabci na strehah. Sodim, da je bila poslednja priložnost za intervencijo z majhnim tveganjem 1936. leta v času okupacije Porenja s strani nemških čet. Toda morda se ni treba čuditi, ker je javnost tedaj dajala prednost pomirljivim in tolažljivim poroštvom vlade, ki naj bi dobro poznala položaj in omalovaževala alarmantna opozorila Winstona Churchilla, ki je bil takrat zgolj nekakšen sitni starec. Toda zgodovina se bo čudila, ker bi se to, kar se je tedaj zgodilo britanski, lahko pripetilo tudi katerikoli drugi vladi: oči je zatiskala pred očitno in neposredno nevarnostjo."

Sir Ivone Kirkpatrick, prvi sekretar britanske ambasade v Berlinu, ki je od blizu, kot neposredni udeleženec, prisostvoval konferenci v Münchnu, je menil, da Velika Britanija niti v vojaškem niti v psihološkem smislu ni bila pripravljena na vojno. Logičen odraz te njene slabosti se je pokazal v Münchnu. Angleži očitno niso bili dovolj odločni. In mnogi so menili, da Hitler samo blefira in da ne bo vojne. V britanskih političnih krogih so bili takšni, ki so menili, da bo Hitler zadovoljen, če bo dobil Sudete.

Tiste čase tudi ni bilo razčiščeno vprašanje britanskih kolonij. Tamkajšnji politiki niso bili prepričani, da je nemška nevarnost velika in neposredna. Na vojno so v kolonijah bili še manj pripravljeni kot v matični deželi. "Obstajala je nevarnost, a kolonije ne bi bile na britanski strani, če v Münchnu ne bi prišlo do sporazuma. Francija pa je bila v žalostnem stanju, zato je naš veleposlanik opozoril vlado, da so Francozi proti vojni in da utegnejo izkoristiti prvo priložnost in nas obdolžiti, da jih želimo potegniti v spopad."

Morali bi biti pogumni

"Vendar je bilo mnogo dokaj težkih motivov, ki so terjali, da bi morali biti pogumni in se Hitlerju postaviti po robu. Kadar se nek narod odreče svojim načelom, njegov kredit takoj uplahne in njegovi državljani zgubijo samozaupanje. Tako lahko torej trdimo, da nikakršni predsodki in pomisleki ne bi smeli dopustiti opuščanja načel in sramotne kapitulacije.

To je teza, s katero vneto simpatiziram. Ko nam Hitler naglo ne bi nudil nove priložnosti s Poljsko - tako smo se zbudili in se mu slednjič postavili po robu - bi bile moralne posledice Münchna hudo boleče in nepopravljive. Mogoče je, da naše ravnanje v 1939. in 1940. letu odvrača oči zgodovine od münchenskega sporazuma. Toda nikoli ne bo slišati glasu, ki bo branil ali opravičeval ponavljanje grehov oziroma popuščanje, ki je neizogibno vodilo do te kapitulacije."

Sprva je kazalo, da je Chamberlain nekaj dosegel in da je rešil mir - toda to je bila usodna zmota. Nekaj časa je res paradiral kakor šampion miru. Najbrž je bil celo sam prepričan, da je opravil veliko delo. Potem pa se je izkazalo drugače. (se nadaljuje)

Stalna povezava do članka:

Komentarji obiskovalcev:

(brez komentarjev)

Vaš komentar:
Vabimo vas, da napišete svoje mnenje, komentar ali pripombo k članku.

Komentarji, ki vsebujejo HTTP povezave do drugih spletnih strani, ne bodo prikazani. Če želite v komentarju objaviti povezavo, jo napišite brez HTTP na začetku.

(ime)

V skladu z zakonom ZVOP-1 bo podjetje Večer vpisane podatke uporabilo zgolj za interno komunikacijo s pisci komentarjev in jih ne bo posredovalo tretjim osebam. Zaradi varnosti se bo ob komentarju izpisal IP naslov računalnika.

Posnetek prireditve Zdenko Domančiċ v Mariboru
(predavatelj govori v hrvaškem jeziku brez prevoda)

Dogodki: predavanja in predavatelji, ki vam lahko spremenijo življenje

Je v Mariboru zdaj boljše, kot je bilo pod Kanglerjem?

Iskanje:

7DNI (5. DECEMBER 2012): Preverite preden pojeste Najpopolnejši seznam aditivov (prehranskih dodatkov) s polnimi imeni

• Najbolj brani članki v zadnjih 365 dneh

Tednik 7dni na kanalu RSS:
www.7dni.com/rss